Beyond Tesco

Pretresla me je zgodba o vrsti samomorov v mestecu Bridgend, ki je bilo nekoč živo rudarsko mesto, zdaj pa znano le kot “beyond TESCO…“. Tesco je veriga trgovin, podobno kot Spar.

Verjamem, da za vsakogar pride trenutek, ko se sreča sam s seboj v temni slepi uličici, ko sam zase misli, da je beyond Tesco. Vse se začne prelivati iz sivine v črnino, ni ciljev, ni želj, ni več iluzij. Je to konec? Je najboljše, kar lahko narediš, da slediš tragičnim zgledom mladih iz Bridgenda? Zdi se mi naravnost pošastno grozljivo, da 17-letno dekle reče za samomor ” It just seems normal, fashionable almost…“?

Če malo pomislim, se je tudi v mojem kraju in bližnji okolici kar nekaj (predvsem starejših) moških lotilo svojih problemov na tak način. Nekateri so si probleme pri-pili sami, pri drugih je Življenje goljufalo pri kartah. Še vedno pa ne morem ne dojeti in ne razumeti, zakaj ravno tak konec pred vsemi ostalimi? V življenju imamo vedno vsaj dve možnosti, ki nista nujno enakovredni ali enako obteženi glede na nadaljnji možni razplet, a obstajata. Včasih katera od njiju ni legalna, ampak obstaja. Včasih katera ni družbeno sprejemljiva, ampak obstaja. V vsakem primeru je dobro vedeti, da obstaja, da ne zaidemo na križpotju brezupa in ljubezni do samih sebe.

Naj nas nikoli ne pogoltne in zastrupi obup do take mere, da bi si vzeli življenje brez zelo dobrega (in zelo utemeljenega) razloga. Zame bi bil edini razlog grozljivo boleča oblika raka; vse ostale rane, predvsem duševne, se da zlizati (priznam, pasja prispodoba 🙂 ). Moja želja nima nobene veze z religijo, pač pa s spoštovanjem do tistega, kar nam je lahko še prehitro vzeto.

Naj v sebi nikoli ne pristanemo beyond Tesco

Tega ni v nobenem vodniku

Na svojih potovanjih križem-kražem po svetu sem nabrala nekaj izkušenj, ki jih ni v nobenem vodniku, lahko pa pridejo prav tudi tebi, ne glede na to, kam greš.

1.) Isti dan, ko greš od doma, se najej, vendar ne nabaši s težko prebavljivo hrano (ala sendviči, piza, ipd.). Zakaj? Ker lahko stakneš zaprtje 😕

2.) Če te pritisne na veliko potrebo, pojdi čim prej :mrgreen: , sicer se lahko zgodi neprijetno zaprtje, ki te kot zakleto spremlja ves teden in ti kvari razpoloženje (napihovanje, boleč trebuh, nelagodje) 😕

3.) Če potuješ z letalom imej naslednje stvari vedno v ročni prtljagi: usmernik(polnilec) za telefon, usmernik (polnilec) za prenosnik, oz. vse tiste stvari, ki jih na cilju nujno potrebuješ (oblačila izvzeta, razen morda rezervne spodnje gate). Svoj kovček unikatno označi (po možnosti vsaj s treh strani), ker imajo ostali (ja, tako kot verjetno tudi ti) črn kovček 😆

Opomba: Pri prtljagi večkrat pride v veljavo naslednji kvazi-Murphyjev zakon:

Večja kot je pomembnost stvari v kovčku za tvoje preživetje, večja je možnost, da se bo kovček znašel drugje kot ti. Manj kot se sekiraš za kovček, večja je verjetnost, da te bo pričakal na tvojem letališču na ustreznem mestu.

Opomba 2: Za označevanje kovčka pridejo prav barvasti trakovi, ki se jih da kupiti na letališču. Drugače pa ni omejitev: uporabiti se da tudi izolirni trak 😆 In res, vsaj z treh strani! Ker prtljaga, ko pride po tekočem traku na letališču, ni vedno obrnjena v isto smer…

4.) Na poti (in potem) pij dovolj vode, sicer se lahko zgodi… zaprtje 😕

(glej tudi točki 1 in 2)

5.) Vedno imej pri sebi papirne robce. Uporabni so za marsikaj, ne samo brisanje nosu. Še bolje je, če imaš tudi manjši paket osvežilnih robcev. Neverjetno je, kako prav pridejo, ko je treba z rok spraviti kaj sladkega ali kakšno drugo svinjarijo…

6.) Brisač ni potrebno nositi zraven, če greš v hotel z vsaj tremi zvezdicami. Običajno imajo tudi fen za lase.

7.) S prijaznostjo se daleč pride; če pa zagusti, pokaži tudi zobe.

8.) Pakiraj pametno: na pot pojdi z ne popolnoma polnim kovčkom in ga pred odhodom stehtaj. Skoraj vsi se vračajo domov z bolj polnimi kovčki…Pri nakupu spominkov premisli, koliko tehtajo 🙂 Oblačila izberi tako, da jih lahko kombiniraš – z manj dobiš več 🙂

Opomba: Pri odhodu iz Londonskega letališča z družbo RyanAir zelo radi komplicirajo tudi za kilogram odvečne prtljage, zato si velja zgornjo točko še posebej zapomniti. Druge družbe običajno niso tako toge, razen morda kak EasyJet 😆

9.) Z Maestro (navadno plačilno) kartico je možno plačevati že skoraj po celem svetu. Edino, kar se lahko zgodi je, da presežeš dnevni limit, če ga imaš; če na banki ne obračunavajo dovolj redno, se lahko zgodi, da kak dodaten dan ne bo šlo plačevati z njo…

10.) Med obvezno opremo spadajo tudi copati. Ni ga lepšega, kot v hotelu v kopalnici stopiti v svoje copate. Po eni strani so stik z domom, po drugi pa dosti bolj higienični kot boso tacanje po hotelski sobi, sploh v kopalnici…

11.) Čim manj sekiranja in živčnosti na poti. Če se je prtljaga zgubila, se bo tudi našla, le javiti je potrebno na ustreznem okencu. Če imaš letalsko vozovnico in telefon, si že zmagal. Za vse ostalo je kreditna kartica 😆

Če se bom še česa spomnila, bom dodala na seznam…

Eksotika

Če potujete v bolj eksotične kraje, si je obvezno potrebno zapomniti še naslednja 2 nasveta (by fittipaldi):

12.) Pod nobenim (in to NOBENIM) pogojem ne jej česarkoli, kar ni vaser/virus/trotl-diht zapakirano v alufoliji, sicer sledi… (izjemno neprijetna in dolgotrajajoča) sračka.

12.1.) Banane, pomaranče in podobno naravno zapakirane stvari sodijo v zgornjo kategorijo 😆 Sicer sledi… glej zgornjo točko.

Guliverkina potovanja

Dost mam. Odhajam. Zdaj za teden dni, potem pa za ves mesec. Moram razmisliti, če sploh hočem nazaj (ne če hočeš, baba smotana, moraš!! 😈 )…

Cambridgeshire… Sliši se kot kraj iz Gospodarja prstanov. Mamljivo… če ne bi potovala ravno z družbo RyanAir, ki je kot “kolnkišta”. Poceni, a še vedno kolnkišta 🙂 Oprema letala je skladna s to besedo, enako velja za udobje. Verjetno pilot in ko-pilot vsake pol ure vržeta v ogenj lopato premoga. Nič ne bomo stokali, poceni je poceni, samo da leti. Glede varnosti me trenutno še ne skrbi; ko me bo začelo, definitivno ne bom več letela z njimi 🙂

Spakirala sem že, vsaj večino. Jutri spakam še računalnik (bognedaj da pozabim usmernik; v zadnjem mesecu sem ga že dvakrat pozabila doma) in to je to. Odhajam v deželo Velikanov, jaz, majhna Guliverka. Novim dogodivščinam naproti. Ojoj, zdaj se pa počutim kot Hobit. Mala Guliverka iz rodu Hobitov 😆

Jutri, preden grem, pocartam še Nubo, pocmokam dragega, rečem mojim adijo in… off we go.