Category: kar tako

Hostliranje

  By , , ,

… ali ko se zaveš, da si malo star za vlačenje po hostlih 🙂

Avstralija je definitivno dežela nahrbtnikarjev – na vsakem vogalu se spotakneš najmanj ob dva, ki vlečeta nahrbtnik ali nahrbtnik njiju. Hostlov je skoraj več kot ostalih stavb in med sabo so tako različni kot sta različna vrabec in papiga. Prvi dan v Sydneyu je bil skoraj grozljiv. V hostlu, kjer sva s kolegom prespala eno noč pred potjo v Kiolo, sva videla ostanke mlake krvi v kleti. V kletni kopalnici in straniščih, ki naj ne bi bila več v uporabi, sva morala pustiti nahrbtnike, ker še nisva mogla v najini sobi. Bilo je kot v psihotu – vse okoli naju sami “posebneži”: istospolno usmerjeni, tetoviranci (po večjem delu telesa), hodeči zombiji, pijanci in zadetkoti. Počutila sva se kot dva izobčenca, ki sta se znašla ob čudnem času na čudnem mestu 😆 Ko sem zvečer zagledala še skupno kopalnico, sem se začela spraševati, če nisem morda že prestara za take hece. Piko na ž je dodalo še doživljanje praznovanja Mardi Gras.

Ulični nastopač v Sydneyu

Kioloa, majhen zaselek 200 kilometrov južno od Sydneya in 200 km vzhodno od Canberre – zatočišče pred mavrično pisanim Sydneyem. Štirinajst dni mešanice računalništva, bosega tekanja po valovih na peščeni plaži, ki smo jo imeli samo zase, čebljanja papig in božanske hrane naših Aussie kuharjev. Kenguruji, oposumi, legvani, pajki, tišina, sončni vzhod, butanje valov in Dreamtime. Potem pa po eni strani žalost in praznina ob odhodu, po drugi strani veselje ob pričakovanju srečanja z mojim dragim in zakladnica vtisov in stikov z ljudmi z vsega sveta. Naredili so mi pravi EPP šov za južno Afriko… če bo vse po sreči, jo bom morda celo videla… 😆 Še domov nisem prišla, pa že sanjarim.

Zadnji sončni vzhod v Kioloi pred odhodom nazaj v Sydney…

Prihod nazaj v Sydney je bil v pričakovanju “o sranje, zakaj sploh hočem biti v hostlu?!”. Kaj se je iz pričakovanja dejansko izcimilo? Sem res prestara za takšne hece? Več o tem v naslednji objavi 😆 Če me ne bo prej pojedla polentožerka, ker je Hrabri Mišek šel v pokoj.

Nekaj namigov se vseeno da razbrati iz spodnjih sličic.

Pogled na Sydney z broda(?)/trajekta

Glavna aktivnost koal

Prepirljiva papiga v botaničnem vrtu pri svetovno znani operi

Ogenj, muhe in prehlad

  By ,

Ogenj me spominja na dom, na domače, na mojega dragega, ki je tisoče kilometrov stran. Gledam obraze, vidim zgodbe in iskreče oči. Opazujem jih, kot da me ne bi bilo tam. Prijetno mi je, ko se smejejo mojim besedam in mojim šalam, vendar… Nisem samo to. Ni me tam in vendar sem. Kot da bi hodila po peščeni obali, ki se dviga in spušča, tako kot plima prinaša in odnaša življenje v pesek.

Bila sem priča pravemu boju dveh kolosov, ki sta čepela na svojih repih in se za obstoj, za samice, za prevlado ali zgolj iz dolgega časa. Dve muhi pa sta se iz dejanskega golega dolgočasja začeli dajati dol na mizi, tik pred mojim nosom. Kot potencialni bodoči starš sem ju za dober zgled spravila narazen in v travo, vendar ne morem jamčiti, da sta preživeli.

Jezi me, da sem zbolela. In to ravno takrat, ko bi lahko preizkusila potapljanje, surfanje ali pa samo lebdenje na vodi. Začelo se je z dejstvom, da sem pozabila doma kopalke. Odpravim se na največji otok na zemlji in pozabim kopalke 😕 Če si sredi pozitivnega ničesar, a vseeno ničesar, je to lahko problem. In potem sem staknila še puščajoči nos, štiri-dimenzionalni glavobol in počutje, kot da bi me zbrcali vsi kenguruji tega sveta. No, vsi kenguruji Avstralije, kar je skoraj isto 😆

Ne dam se, ker bi bilo čisto preveč enostavno, da me navaden več-dimenzionalni prehlad spravi ob dobro razpoloženje.

P.S.: v isti album Roo-land so dodane nove slike… in še bodo dodane.

Hotel v vesolju

  By , ,

Ko se frclajo možgani, ko je potrebno dihati globoko, ker je konec sveta, se rodijo bluzarije…

Ko pregorite, pridite v naš hotel v vesolju, kjer si boste spočili od vsakodnevne gnilobe, v naravi, med galaktičnimi bitji brez pene okoli ust, bitji, ki ne poznajo pohlepa, ne bledečih sten. Brez skrbi, če se vam kaj zalomi, kar se slej kot prej bo, bomo poskrbeli za vas in vaše svojce s šopkom rož in primernim žalnim telegramom.

Dokler boste brez skrbi, vam ne bo hudega, vsaj ne v naravi.

Če delimo osnove, dobimo kaos, filozofija pade na celi črti. Prividi, digitalni, analogni, ki se jih ne da rešiti s koreni, zakomplicirajo tudi še tako plemenitega človeka. Preprostež postane prostak, ko jadra sredi vetrov in rdečih trakov na morju nespremenljivosti. Niti vihar, niti valovi ga ne ustavijo. Če ste odsotnih misli in dobrega duha in drugi hodijo po vas, je v onostranstvu vse urejeno. Še na tostranstvu hipokriti sadijo rože na grob vašega soseda, ker je na vašem že prevelika gneča. Vrata v prostranskost in onostranskost se odpirajo, zapirajo, vrtijo kot vrtavka, odklepajo, zaklepajo in zaloputnejo pred vašim nosom, ko želite vstopiti. Zato ostanite zunaj, ne delajte si skrbi, ker bo tako ali tako čez nekaj milijonov let, ali celo malenkost prej, konec sveta.

Obsesija z vesoljem je suvereno nasledila obsesijo z letečimi pujsi. Vsaka stvar ima svoje mesto v urejenosti in neurejenosti in moje obsesije imajo svoje mesto točno tam, kjer hočem. Trenutno so prešle iz stanja meglene tančice utrujenih oči v kavno agonijo čakalnice v Seulu.

Reality check: Avtoričin svet v realnosti ni nujno tak, kot si ga je zamislila in kot si ga zamišlja 😯 . Teoriji vsesplošne urejenosti se občasno odkruši vogal, ko zlobni ljudje podajajo še bolj zlobne kritike na račun dela, ki ga opravlja. Jebi ga.