Popolnoma običajne stvari

Masaža lasnih mešičkov dobro dene mojim možganskim valovom. Pri frizerki sem uspela za pet minut pobegniti v svet običajnih stvari, ne da bi se pri tem zavedala, da molčim. Kar pri frizerjih ni navada, to molčanje. Pri frizerjih se govori in opravlja, debatira in ožema, krtači in lasa. Ne pa molči. V svetu običajnih stvari me je zadelo. Kaj vem o žagah? Sem jo že kdaj držala v rokah? Bi jo? Kaj bi počela z njo? In zakaj me je žaga za teh pet minut tako obsedla?

Ne vem zakaj. Vem le, da obstajajo ročne, motorne, električne, bencinske, krožne, vbodne, za les in za kovino, za živo mejo in za živalske kosti in da se eni vrsti žag reče lisičji rep (zakaj ne lisjakov?). Običajne žage so ljubosumne na pile in kladiva, sploh na kladiva, ker jih ta po priljubljenosti krepko prekašajo. Tudi sekire so nevarne. Ljudje se tako radi sekirajo, le redki (se)radi žagajo, nekateri radi sekirajo druge, a le redki tudi žagajo druge. Še tisti redki romajo v zapor, če jih le dobijo. Sekiranje drugih je legalno, a žaganje drugih le v določenih primerih. Nikoli ne vem katerih. Morda zadnjič ne bi smela žagati tiste roke, ki je tičala na vreščečem telesu. Hm…

– Kaj lahko danes ponudim? Z menija ali boste posebej naročili?
– Žago potrebujem.
– Draga moja, tukaj pa res ne moreš dobiti žage.
– Zakaj ne?
– Ker se svet ljudi tako redko zavzame za svet običajnih stvari. Običajne stvari so občutljive, takoj so užaljene in se hitro maščujejo.
– Kaj ima to z mojim hotenjem žage?
– Draga moja (pokroviteljski trepljaj po rami), nauči se jih najprej gledati in videti, potem bodo običajne stvari same prišle k tebi.
– A tako?
– Ja draga, tako.
– Me lahko nehate klicati draga?
– Lahko, draga.
– Ufff!

“Kje pa ste doma?” me je frizerkin glas priklical nazaj v salon. Pet minut je minilo. Doma me ni čakala žaga, čakalo me je kosilo. In misel na žago.

2008: Odisejada v vesolju

Šele zdaj sem videla novico, da je 18. marca Arthur C. Clark odšel na neskončno odisejado raziskovati druge dimenzije prostora 🙁

Navdihnil je  vse, ki verjamemo, da je ljudje nismo sami sebi namen, da imamo vlogo, poslanstvo, ki nas še čaka. Le izven svoje majhnosti in omejenosti se moramo skobacati.

Sir Arthur C. Clark, naj ti bo pot prijetna v družbi Douglasa Adamsa in vesoljske ladje Rama, užij dobrote v restavracijah na koncu vesolja. Pozdravita delfine in počakajta me na poti, ko bo prišel tisti trenutek.

Kartonske škatle

Podarjam kartonske škatle. Oglate, zlepljene in na robovih rahlo zglodane, verjetno od miši. Večinoma so rjave, vmes je ena rdeča (ker imam rada rdeče) in ena bela. Bela se včasih skrije, da je ne najdem ves mesec. Ne prodam jih, le podarim.

Naveličala sem se prekladati iste škatle, iste zavaljene stvari iz valovite lepenke. Ne vem, kaj naj z njimi. Poskusila sem zgraditi hišo, a je nemogoče zlagati eno na drugo, ne da bi mi vmes prepih mršil lase. Jutri grem k frizerju, vendar to zdaj ni pomembno. Pomembno je, da škatle postajajo nepomembne. In rjave. Lepenkasto rjave barve ne maram. Tako pusta postane v lastni samoti.

Podarjam kartonske škatle, če jih kdo želi. Dostava tudi na dom, videti se jih da na spletu. Tukaj. Presajam rože, zmanjkuje mi prostora, ne vem če bodo uspele. Škatle jih dušijo. Potrebujem prostor in potrebujem čas.

O besedah govorim, o kartonskih škatlah.

Malo magije ne škodi, sploh ne rožam in seme še ni vzklilo.