Category: kar tako

Preveč običajen dan

  By ,

Danes bi lahko bil poseben dan, če bi si hudo želela. A ni. Je samo običajen dan, skoraj preveč običajen.
Čevlji škripljejo, v gležnju še zmeraj kljuva (kljub opornici) in zato ne morem ‘preteči’ svojih misli, narediti samoanalize in priti do zaključka, da analiza že v začetku ni imela nobenega smisla. Doma sem pozabila prenosnikov usmernik, baterija drži le pol ure 🙁 Na srečo imam v službi še stacionarni računalnik (stacionarni je le, če ga ne premikam z nogami levo desno), ki zdaj trpi in prenaša izliv čisto običajnih bedarij. Prenosnik se je tega že navadil 😉

Včeraj je bil malo manj običajen dan, a še vedno ne poseben. Popoldan sem se odločila, da grem nazaj v mesto poiskati grafite. Misija je sicer uspela, a rezultati niso bili zadovoljivi. Morda so tudi grafitarji zgubili motivacijo, podoživljajo maj-effekt ali napade mood-swinganja. Ne vem.
Vožnja domov je bila bolj zanimiva, ker sem skoraj spregledala soseda (no, sosedinega fanta). Nisem ga prepoznala, ker ga še nikoli nisem videla bližje kot na 50 metrov. Do včeraj 🙂

Poanta: po klepetu z njim sem ugotovila, da je Slovenija majhna, svet še manjši. Dejansko je frnikola (znana tudi kot kičkugla, vsaj na mojem koncu)… in frnikolanje mi je obudilo celo goro spominov iz otroštva: vse moje Velike (Prve Prave) Ljubezni, vse vragolije, ki sva jih ušpičili s sosedo (ne njenim fantom), igranje osla, hojo po mleko,… Frnikolanje me je spomnilo tudi, da se moram boriti proti statičnosti, da lahko vsak dan rastem, vsak dan zvem kaj novega, vsak dan najdem delček sestavljanke, ki ji bom pri 96 letih (ako bog oz. kdo drug da) morda lahko rekla Jaz. Ne smem zatreti otroka (in otročarij) v sebi, ne smem se prepustiti toku “tako je lažje, obnašaj se letom primerno, umiri se, ustali se, nehaj opazovati, nehaj videti, nehaj misliti“, boriti se moram proti samotarstvu, ker vedno znova ugotovim, da sem kljub vsemu uživanju v samoti še vedno socialno bitje, ki potrebuje druge in drugi potrebujejo mene (upam)… Dovolj filozofiranja, ostalo bom premlela pri sebi 🙂

Najpomembnejša stvar, ki mi jo bo danes dopoldne uspelo narediti, je razapnenje službenega (mojega) grelca vode 🙂 Zadnje tedne pušča grelec v vodi (za kavo, čaj) čudne bele kosme… Vem, da ga skrbi, da mi ne zmanjka kalcija za kosti, vendar mi ni treba zraven dobiti še poapnenja žil?! Ali pač?!

Naj bo danes običajen dan, lahko je tudi preveč običajen. Proti večeru razapnim še njega :mrgreen:

Graffiti – umetnost ali zločin? Poziv: graffiti transverzala!

  By , , ,

Ne moremo mimo njih. Nekateri so krasni, razbohoteni po stenah hiš, zidov, drugi so obešeni na žleb in samevajo v temnih kotičkih.

Nekateri so v oči bodeči zaradi kompleksnosti, pregrešne preprostosti črt na pravem mestu, (na)vdihnjene sporočilnosti ali le barvnega spektra, ki poboža oči nas, ki znamo v graffitih videti tudi umetnost. Drugi so navadne čačke, ki ne sodijo niti na kante za smeti in bodejo v oči, ker so tako brezvezno vandalski, da glava boli. Ku*, pi* in še kaj, črgoljenje po sveži steni samo zato, da se počrgoli in da ni več prazna? No ja… takim ne bi škodil kak tečaj risanja grafitov :mrgreen:

Ste vedeli, da graffiti izhajajo že iz antičnih (rimskih in grških časov)? A da ne? Zakaj pa ne uporabite googla? 🙂 Če se internet ne laže (včasih se, včasih se ne), izhajajo graffiti iz prask, vreznin ali drugih znamenj na hrbtni strani kovancev za označevanje lastnine. Ne vem, kaj so naredili v primeru, da je denar legalno zamenjal lastnika :mrgreen: Hm… spet drugje sem našla informacijo, da ime izhaja iz oznak in vreznin na skultpurah in ruševinah… Kakorkoli… Nekaj o sodobnejši zgodovini graffitov (sploh ameriški) je mogoče prebrati na spletni strani @149st ali na Wikipedii (ne mislim prevajati :mrgreen: ).

Kaj si lahko danes predstavljamo pod besedo graffit (v oklepajih so navedeni stereotipni prebivalci mesta)?

  • To so same čičke-čačke, uničevanje javne lastnine! (starejši prebivalec mesta, ki so mu vandali poleg stene, kante za smeti in vrat poškropili še copate)
  • Kul stara! Pa to je ono! Kewl! (adolescent na vrhuncu metanja)
  • Ne vem, se ne zanimam za to! (wannabe posh in/ali wannabe hudi brezvestni poslovnež)
  • Dihanje umetnikov ulice in oživljanje sivine praznih zidov (Sparkica)

Ko sem poguglala (ja, ta beseda je že v besednjaku nove slovenščine, ne pa še v SSKJ – žal Buba zadnjič nisi bil prvi) graffite, sem dobila naslednjo definicijo, ki mi je še posebej všeč:

“…katerokoli spontano in neavtorizirano pisanje in risanje na zidove, vozila in druga javna mesta. Običajno je obscene ali politične narave, vendar z veliko mero humorja, lahko vsebuje tudi modrost.“

Grafiti lahko nastopajo v različnih podobah: od risb do besed (in vsega vmes, pa še kaj zraven) in se smatrajo kot nelegalen vandalizem, če se jih pleska grafita brez dovoljenja lastnikov površine, na katero se grafita. Kje je pa potem adrenalin? :mrgreen:

Prosim, ne me (zdaj) napadati, da ne spoštujem kulture, tradicije in zgodovine mesta… graffitarji bi res lahko pokazali malo razumevanja in osveščenosti, preden ‘napadejo’ kulturne spomenike, obnovljene fasade hiš, na katere graffiti ne sodijo 😕 V bistvu se takih stavb običajno lotijo navadni vandali, šmrklji in wannabe graffitarji, ki jim marsikatera stvar v življenju ni (in verjetno tudi ne bo) jasna 😈 Če bi kakšnega dobila pri delu, bi mu ušesa zapentljala 😆 Dovolj bentenja, gremo naprej…

V nekaterih mestih (npr. v angleškem Birminghamu ) prirejajo prava (legalna) tekmovanja v graffitanju, imajo določene legalne cone graffitanja (jih imamo pri nas v Sloveniji tudi?), nekateri graffitarji služijo dinerose s puščanjem svojih sledi naokoli, spet drugje jih preganjajo kot leglo kriminalcev… v glavnem, življenje graffitarja zna biti pestro 🙂

Če želite biti kot oni graffitar vsaj za minuto, se lahko preizkusite Graffiti kreatorju. Brez skrbi, zaradi tega vas nihče ne bo preganjal :mrgreen:

Poleti 2003 (uf, kje je že to) sem pofotkala nekaj grafitov v centru Maribora. Nekateri so še danes, druge so žal že premalali, tretje pa na srečo 😉 Morda bom zdaj te dni (ko se za trenutek znebim pritiska zaradi Njega) prehodila mesto in pogledala, kaj graffita po mestu v 2008 😉

Ostale zanimive povezave

Vsi spodnji grafiti so avtorsko delo (vsaj meni) neznanih graffitarjev. Tako globoko v graffitarski sceni spet nisem, da bi bila z njimi že na ti :mrgreen: Če se kdo spozna oz. kdo koga spozna in če želi imeti objavljeno ime zraven svojega graffita… naj pusti komentar 🙂

Tudi ostali lahko pustite kak komentar 🙂 Kakšno je vaše mnenje o graffitih? Ste že kdaj kakega nagraffitali? Pa bi ga radi? :mrgreen: Jaz bi ga rada 🙂

💡 IDEJA: Lahko naredimo graffiti transverzalo (hvala Zvita za navdih! 😉 ): objavimo graffite iz mest, kjer se pač nahajamo, in se povežemo, potem pa živimo happily ever after :mrgreen:

Ob priliki o lebdeči priliki

  By , , ,

Prišla je prilika, da vam povem o lebdeči priliki. To je lepa štorja in verjetno vas ni mnogo, ki bi vedeli o njej.

V vasici Ženavlje na Goričkem, kje so dobri ljudje doma in blizu stičišča treh držav (katerih treh boste menda že uganili), je mnogo let nazaj pristala lebdeča (in leteča) prilika.

“- Lüftbalon, lüftbalon, je nastal vrišč na vasi.
– Jej, ga vidiš, kak je velki. Pa kak nizko ide!
– Gospodne, ka pa že to znamenüje
Gvüšno nika nej dobroga
Nika se pléte…”

(prepisano s spominskega obeležja v Ženavljah,
prvoten zapis KAM v koledarju Srca Jezušovega leta 1935)

Lepega avgustovskega večera 1934 se je nad Ženavljami pojavil balon. Starejši vaščani so vedeli, kaj je to za ena stvar, ker je štirideset let prej podoben balon že preletel to vasico v “kurinem grebenu”… Tokrat so mu vaščani pomagali pristati. Iz balona sta skočila belgijska stratosferska letalca, profesor Max Cosyny in Nere van Elst, njegov asistent. Letalca sta se dvignila z letališča Hour-Havenne v Belgiji, dosegla višino 16 000 metrov in po 14 urah pristala naši “kokoški” na glavi 😆

Letalca sta imela v balonu radijsko zvezo, s katero sta povezala stratosfero in evropska tla. Goričko je za nekaj dni postalo zvezda medijev v Evropi in celo v Ameriki. Šolski upravitelj Škerget, ki je poskrbel za utrujena letalca, je od belgijskega kralja prejel kolajno.

Za vse tiste, ki ne veste, kje je Goričko (in vas Ženavlje), je novinar takratnega časopisa Jutra iz Ljubljane zapisal: “Ni Sibirija, je pokrajina prijaznih domačinov, katerih se bosta letalca še dolgo spominjala.” Sibirija. Svašta :mrgreen: Po tem dogodku je bila napisana knjiga in posnet krajši dokumentarec. Žal pred obiskom Ženavelj nisem vedela ne za eno, ne za drugo. Zdaj vem in zdaj boste izvedeli tudi vi: knjiga ima naslov Milan Vincetič – Nebo nad Ženavljami, dokumentarec pa se imenuje Nebo nad Ženavljami ali Dan, ko nam je Evropa padla na glavo.

Če 18.avgusta ne boste vedeli, kam bi se dali, obiščite Ženavlje. Takrat v občini Gornji Petrovci praznujejo obletnico tega pomembnega dogodka, ko je pol sveta vedelo, kje je Goričko, ne pa zdaj, ko je od cesarja in boga pozabljeno 🙁

Mesta pristanka ne bo težko najti. Na njem od 1997 namreč stoji spominsko obeležje (ja, to je druga beseda za spomenik), ki ga je v čast in slavo Ženavelj (in malo verjetno tudi v svojo) ustvaril akademski kipar Mirko Bratuša. Zanima me, če boste ob kipu dobili isto asociacijo 😆 Morali bi 😆 A da vas spominja na balon? :mrgreen:

Ob tej priliki naj zaključim, da so prebivalci Goričkega še vedno dobri in prijazni ljudje. Ne pozabimo jih, čeprav pri njih že več kot 70 let ni pristal balon.

Še vedno mi ni jasno, zakaj temu rečejo leteča prilika 😕