Tisti, ki šele bodo veliki, sanjajo, tisti, ki nikoli ne bomo veliki, sanjarimo. Sredi belega dne in sredi najbolj črne teme, sredi prehoda za peščce in sredi vijugaste črvine med potovanjem po avtocesti Podzavesti.
Moje sanjarije so pestre, raznolike in razbojniške, polne bunkic, trakcev, starih papirčkov, zaprašenih misli, prepletenih prstov, nagajivih nasmehov in rabutanja jabolk. Zakaj so še vedno samo sanjarije? 🙁
Kje je tektonska prelomnica v življenju, ko si prestar za določeno vrsto sprememb? Sem že čez? Je potres zmajal temelje sprememb in moj ne-komformizem? Sem že prestara za “hece”? Mogoče le rabutam prepovedane misli…
Malo swingam, ne se bat… čistim podstrešje.
Craig David ve, o čem govorim…
