Balada o Volku

Divjina ni spala, ker  v zavetju dreves
Hropeče so sence iskale žrtev za ples
Siva telesa treh volčjih junakov
Hladnih oči in zloveščih korakov

Ibo, Brah, Alex jih imenovala je mati
Ker dobro in zlobno sta vladala hkrati
Vsa drobcena bitja in  gozdni duhovi
So v strahu živeli ob njih sili surovi

Krutost in mučenje jim nista bila tuja
Ni bilo zrelosti, ne lakote nuja
Prevzetno kršili so zakon narave
Vse rešili s smrtjo, brez možnosti sprave

Jezni duhovi posvet so sklicáli
Tuhtali, tehtali, pomoč poiskali
Bogovi, božanstva in sile temé
So obsodili volke na hudo gorje

Ibo za večno je moral breza postati
Brah v obliki srne prestrašeno bezljati
Alexa človeška doletela je usoda
Človek, bloger bo do svojega groba

Volk, kaj praviš? 😉 Bo dovolj za darilo? 😀

Ropotajoče besede fantaziji sosede

Dovolj lenarjenja in preganjanja pajkov iz kota v kot. Kaj bi danes? Kost za možgansko glodanje? Švasanje obliža na razbolele praznične žulje? Ne, danes bo ropotalo. Ropotale bodo besede. Licenca za moodswinganje je potekla.

Trenutno sem zmerno do pretežno fantazijsko razpoložena. Temu ni toliko krivo predvajanje Gospodarja prstanov na TV, pač pa dva ploščka, ki sem ju oni dan kupila v Ljubljani. Zakaj kupila? Ker ju želim imeti … tako … čisto legalno. 😉 Gre za dva filma darkersko obarvanega tandema — tandema, ki me je popolnoma zasvojil in dokončno zasužnjil mojo dušo. Seveda gre za sodelovanje Tima Burtona in Johnnyja Deppa in za filma Corpse Bride in Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street. Prvi je risani animirani film, v katerem je Johnny posodil le svoj glas, drugi pa je dejansko glasbeni film, eh, recimo raje mjuzikl. 😀 Nevesto sem videla že pred časom in jo bom pogledala spet … in spet … Sweeneya še nisem, a ga bom še nocoj. Prepletanje temačnosti, morbidnosti in smrti z iracionalnim neklišejskim pozitivizmom in hladno objektivnostjo me vedno znova osupne, posrka vase in na koncu pusti z zadnjim dihom, ki na ustnicah izoblikuje tihi “še“.

Fantastični temačni svet, ki ga prikliče China Miéville v knjigi Perdido Street Station, je svet, v katerem živim, ko nisem budna. Svet nenavadnih bitij, nič kaj pravljičnih in nič kaj naivno prijaznih, svet prepleten z izdajstvi, boji — notranjimi in zunanjimi –, svet pošasti, krute nepravičnosti in nevarnega despotizma. Mešanje gotskega stila, grozljivosti in pošastnosti le še bolj poudarja drobce osebnostne moči glavnih pošastnih junakov, ki niso popolni in niso vsemogočni, niti niso nezmotljivi. A nismo takšni tudi mi, ljudje? Razen nekaterih, ki smo več kot očitno popolni (pajade)! 😆

Fantazijski svet se je v meni začel razvijati že dolgo nazaj, ko sem v 4. razredu osnovne šole dejansko “odkrila” šolsko knjižnico (prej nisem pretirano rada brala, morda zaradi izbora knjig za bralno značko? 😕 ). Odkrila sem namreč metre knjig Karla Maya in Julesa Verna. Zlagala bi se, če bi rekla, da nista postavila temeljev mojega fantaziranja. Tudi Robert L. Stevenson je doprinesel svoj del. Nikoli ne bom pozabila knjige Ronja, razbojniška hči znane pisateljice Astrid Lindgren, pa tudi ne fantastičnega filma Willow (Val Kilmer, njam), po katerem je bila kasneje spisana tudi knjiga. Videla in prebrala. 😉

Vseeno mi je, kaj boste mislili ob tem, da sem prebrala vse knjige o Harryju Potterju. Tisti, ki trdi, da so samo za mladino, naj jih prebere (še enkrat). Nekaj dni nazaj sem naročila celo zbirko Sword of Truth. 🙂 Neskončno zgodbo Michaela Endeja? Seveda. 🙂 Ni me potrebno spraševati, če sem prebrala (in videla) Gospodarja prstanov — sem. Vojno zvezd? Tudi. Vse dele — stare in nove. Zakaj? Ker uživam v (znanstveno) fantastičnih svetovih, ki jih lahko ustvari samo domišljija in fantastični svetovi so edina protiutež razburkani resničnosti, po kateri nas premetava kot ostružek z debla Evolucije.

Kljub temu, da že dolgo vem, da se svet ne deli le na dobre in slabe, da ni vse črno-belo oziroma da obstajajo sivine in da obstajajo mavrične barve, se občasno še spomnim na Poslednjega samoroga … Kako drugače bi bilo, če bi obstajali čarovniki, čarovniški vajenci, bitja iz onostranstva in podzemlja, iz alternativnih svetov in še bolj alternativnih dojemanj resničnosti. Morda bi se takrat ljudje boljše razumeli, lepše shajali in spet našli smisel, za katerega je vredno živeti-umreti.

Nekateri mislijo, da sem kičasta, ker tu in tam pomislim na samoroge. 😉  Enkrat za vselej: niso mi všeč kičaste stvari, ne padam na blišč, ne padam na snobovstvo in ne trzam na hvalisavo samopromoviranje. Samorogi so le protiutež, delček v mozaiku mojega lastnega dualizma.

Besede so odropotale …

Priročnik za uporabo instinktov, ne insektov!

Res je, trenutno ni pravi čas za pisanje priročnika o uporabi insektov in posledično insekticidov. Zima je, insekti so pocrkali ali pa se šlepajo v pozabljenem kotu. Zakaj jih pa pol sploh omenjam? Zato ker nekateri svoje instinkte zamenjujejo za insekte, jih neusmiljeno zatirajo, škropijo s čudnimi  instinkticidi, se jih otepajo, da jim pri tem odpadajo udi in odpovedujejo organi ( Uršula, tole je tako dobro, da sem si morala sposodit). 😀

Da ne bi še pred pomladjo, ko prideta na vrsto Valentinovo (kaj je že to?) in maj (mesec ljubezni?), ko se da že ležat na travi, ne da bi dobili volka v rit (ne Volka!!!), prišlo do ljubezenskih situacij “O kakec, neeeeeeeee, ne že speeet isto!”, bom za vas spisala priročnik o lubčkih, lubicah in vlogi instiktov. Ne insektov, jasno!?

Ker si pomembne stvari lažje zapomnimo, če si jih čimbolj živo predstavljamo (preverjeno!), si bom privoščila fantazijski izlet, da se vam bodo modrovanja iz naukov čim bolj užgala v spomin. Zmenjeno? Zmenjeno. Najprej se sprostite. Sedite v najljubši stol, fotelj,  na kavč ali se zleknite na posteljo … priskrbite si kaj čokoladnega, slanega, sladkega, grenkega ali karkoli, kar vas spravi v ekstatično stanje. Nadalje vklopite tisti del možgančkov, ki skrbi za flešbeke. 😀 Ja, tudi stokanje je dovoljeno. Smo? Pripravljeni?

Različni modeli ljudi imajo (imamo) različen nabor instinktov oz. čutov. Čisto oskubljeni modeli premorejo le osnovnih pet čutov — voh, sluh, vid, (o)tip in okus. Eno stopnjo naprednejši modeli imajo še dodatni šesti čut, najnaprednejši modeli pa se lahko ponašajo s sedmim, osmim in celo devetim čutom.

Vklopite modul za vizualizacijo. Zamislimo si prijetno grajenega, simpatičega tipa X, ki spada med ta-oskubljene modele. Barvo oči, las in izraz na obrazu prepustim vam. X pride na lovišče, se postavi na strateško mesto, globoko vdihne in se izprsi, dvigne brado, napne zadnjico in telefon spravi v sprednji žep k premoženju, da bi bil videt bolj obdarjen. Ja, nekatere opazimo takšne poceni trike! 😆 Moški bralci, ki se zanimate za ženske, uporabite analogno predstavo s prijetno grajeno, simpatično tipico X, ki pa ne tišči telefona k tamali. 😉 Hm … tule lahko imate problem, ker je večina žensk vsaj stopnjo naprednejši model. 😆

X potem naroči pijačo in začne s skeniranjem lovnega območja. Izbuljene oči so znak, da je ugledal potencialno lubico. Sistemski vbrizg testosterona prestavi na višjo frekvenco in odkoraka do lubice. Prime jo za pas, jo obrne k sebi, jo nagne za 23° in ji pogleda globoko v oči. Do sedaj sta bila aktivirana le centra za vid in (o)tip. Če je zadovoljen s trenutno dobljenimi signali, v naslednjem koraku lubici posnifa vrat. Če lubica ni direkt iz štale (čeprav … mogoče nekaterim tak vonj paše), X iztegne jezik in jo potipa še odznotraj … ustna votlina, požiralnik, uho … Dodatno sta aktivirana centra za voh in okus. Ker je X prišel do sem, včasih celo zanemari center za sluh. Pač poskrbi, da je lubica večino časa tiho. 😆

Seveda je zgoraj opisan scenarij zgolj za boljšo vizualizacijo. V resnici je še bolj divje. 😆

Naprednejši modeli, ki imajo vgrajen dodatni šesti čut, lahko v dvomljivih situacijah začutijo zbodljaj v enem izmed možganskih režnjev, podplatu ali npr. lopatici. Včasih se doživeti šesti čut poklopi s sunkom prijateljičinega ali prijateljevega komolca pod rebra. V tako kočljivi situaciji je seveda potrebno biti pazljiv in ločiti med dejanskim šestim čutom in ponesrečenim opozorilom, da kandelaber (telefonski drog) ni dober partner za poljubljanje. Šesti čut se zelo rad oglasi, ko nam je nekdo hudo privlačen, hudo všeč, kar povzroči izklop vseh ostalih zavestnih alarmnih sistemov. Eno je teorija, upoštevanje šestega čuta pa je čisto druga zgodba. 😆

Zamislimo si dokaj prijetno, srednje postavno fifico (rahlo naivno mlado žensko) Y, ki zablodi in sreča tipa, ki se trenutno nima kam dat in jo zato povabi na pijačo. Fifica na skrivaj preskenira tipa, ker … odkar jo je zadnjič … saj ne, da ni bilo prijetno … ja, v glavnem, dobro si ga ogleda, opazi rahlo zelenkasto polt, listje v laseh in mičkeno zanemarjene zobe. Ker ji je drugače tip všeč in ker se izkaže, da ima tip celo smisel za humor, spregleda nenavadno prižiganje luči ob poti, ko hodita s tipom mimo. Dela se celo, da ne opazi njegovih čudno dolgih nohtov in v glavo raje napolni z idilično družinsko sceno: dnevna soba, tip urejen, počesan, z ostriženimi nohti, ona stoji zraven, rdečih ličk in s štruco v rokah. V nekem trenutku se začudi, zakaj jo špika v malih možganih in to šele, odkar je spoznala tega tipa. Ker pa je fifica, se odloči ne upoštevati šestega čuta. Verjetno veste, kako se zgodba konča? Ne?! Vsekakor ne v dnevni sobi s štruco, ampak v Ljubljanici. Seveda gre za Urško in Povodnega moža, valda ne zame! Halo? 😉

Mati Narava je ženska in kot ženska je hudo muhasto bitje. V navalu muhavosti je sklenila izboljšati naprednejši model in ga oplemenititi z dodatnimi čuti. Nastal je najnaprednejši model, nad katerim je bila Mati Narava naravnost vzhičena.

Na srečo so jo ustavili, preden se je babi čisto zmešalo in je izdala ukaz za vgradnjo vseh teh čutov serijsko. Sedmi, osmi in deveti čut so namreč nadvse neprijetni, še posebej za bolj občutljive duše. Vključujejo lahko namreč drisko (Uršula, hvala za idejo 😆 ), boleče ledvice (vem, o čem govorim), čutenje na vodi (tudi vem o čem govorim), nenadno rast modrostnih zob, plapolanje trebušne pre(d)pone, trzanje živcev (oči, ramena, nos) in migetalkanje z ušesi. V tem primeru vam bom prihranila z vizualizacijo, saj vas skokec niže (v objavi, ne nižje na meni!) čaka presenečenje. 😆

Pri moških najnaprednejših modelih se lahko pojavi hudo neprijetna zadeva … še pisat o tem mi je malce nerodno. Gre pa za ultra prezgodnjo ejakulacijo. Ne verjamete? Poglejte filmček! Hvala Zviti za link 😉 :mrgreen:

Če ste tip ali tipica, ki upošteva vse čute — od prvega do zadnjega — in ki se spusti v razmerje samo v primeru, da vse štima … se vam slabo piše! 😆 No, ampak … včasih je vseeno treba prisluhnit sebi in svojim instinktom. Recimo enkrat na deset primerov. 😆

Zaključujem s Klemnom Klemnom in komadom Tut Prou:

E jou, ne gremo še domou, kr tolk je dobrih ljubic, da spet gremo na lov, ene nam ne dajo in druge nam dajo in tko je u življenju tut prou.

P.S.: Klemen ima hudo rajcig glas. Še zmeraj. 😆 Zakaj za vraga migetalkam z ušesi?!?!