Obožujem in sovražim ga. Občutek nemira. Pričakovanje in napetost, ko se pretepajo mravljinci in metulji in ko adrenalin v valovih buta v skalnate okope Obzirnosti.
Vame se naseli takrat, ko se Belo sprašuje, ali je res mati in oče vseh barv, ali je le inverz črne? Poruši se ravnovesje jinga in janga, oba skušata prevladati – ta trenutek eden, drug trenutek drugi. V dušečem objemu jočeta in se smejeta, premetavata se po tleh v bornih poskusih, da bi prevladala, da bi ukrotila, da bi …
Želja je spoznala Narobe, rodil se je Nemir. Ni narobe, če si nemiren, ni narobe, če želiš, ni narobe, če iščeš in najdeš, ni narobe, če spoznavaš in ni narobe, če delaš magijo – zlato iz nič. Cilj ni zmagati, cilj je biti. Pot ni obvladovanje, pot je spoznavanje. Narobe je, če ne gledaš in če ne vidiš. Narobe je, če hočeš zmagati za vsako ceno, če hočeš nadvladati in obvladati vse, kar ti je blizu. Potem je lažje, vendar je Narobe.
Nemir. Obožujem in sovražim te. Obožujem te, ker s tabo zaživim. Sovražim te, ker s tabo živim. Živeti je čutiti, začutiti, gledati in videti – videti s svojimi očmi, z očmi drugih, čutiti kot jaz, ti, mi.
*
Lahko se enostavno spremenim v fikus. Ali v goloba, ki ga prestraši prtiček, ki plahuta v vetrcu. Lahko pa sem to, kar sem. Nevesta Nemiru.