Bo. Mora gret.
Category: kar tako
Nesmrtnejše od nesmrtnosti in še zastonj je
A ne da ima ljubezen v našem besednjaku rahlo čuden prizvok, čudno barvo, tako nenavadno zazveni, če jo izrečemo na glas? Koliko od vas je že kdaj izustilo “ljubim te“? Če dobro pomislim, tega še nisem nikomur rekla na glas, pa ne zato, ker ne bi tega čutila, ampak ker bi se enostavno počutila … hecno. Namesto tega frčijo okoli “rad/-a te mam”, “ti si moja/moj”, “aj lav ju”, “ih libe dih ko svija štih”.
Ampak je tam. Ta stvar, ta občutek, ta nedoločljiva zmes metuljastih občutenj, bolečih zbodljajev v predelu med metulji in levim srčnim prekatom, med metulji in desnim srčnim prekatom. Ne mislim zaljubljenosti, zacopanosti, ko ne vemo, kje se nas glava drži, kje so noge in kje rit, koliko je ura in kako nam je ime. Govorim o tistem, o srčiki, ki ostane, ko ni več ničesar. Govorim o tistem, kar ostane potem, ko ljubljena oseba odide, umre, pobegne in/ali ko se zavemo, da bo oseba vedno nekje tam, a ne za nas.
V zadnjih dneh sem pfff-krat naletela nanjo. Skrivala se je v solzah, v knjigi, v besedah človeka, ki mu je umrla žena za rakom, v žalostnem glasu dekleta, ki jo je razočaral zanima-me-10001-stvar-ti-si-samo-ena-izmed-njih fant, v nemirni krvi in hrepenenju po nekom, ki je tako blizu in hkrati vesolja daleč. Našla sem jo v božanskih strelah, ki so prinašale grozo, trepetanje, točo in razdejanje, a so bile tako peklensko lepe. Pokazala se mi je v obliki zajkle, ki je zjutraj tekla pred menoj, da bi me odpeljala stran od zajčkov. Poiskala me je z smsom in z besedami slovesa, zaradi katerih sem nemirna. Razkrila se mi je v obliki pisma iz knjige, ki jo le še malokdo vzame v roke. O njej mi je pel Edo Maajka, čutila sem jo med tekom in sanjala o njej.
Lepa je in nevarna, vabljiva in zastonj. Brez nje smo samo roboti, samo lupina. Močnejša je od smrti, močnejša od sovraštva, trdnejša kot skala in mehkejša kot puh mlade račke. Lepša je, če se ne vpije o njej preko megafona, najlepša je, če se jo razbere iz oči, iz dotika, iz diha.
Vseeno mi je, kako zveni, ko se prikotali z jezika. Raje jo čutim, živim in dajem. Ja, in prejemam 😉
Nehajte šparati z njo, saj je zastonj. Porkaduš! 😀
Nogiranje in noč živih mrtvecev
Op.a.: Čakam, da moje čudo (ni božje, hehe) sprocesira bloge, zato imam čas pisati.
V soboto sem bila na Poti okoli žice v Ljubljani. Ja, ok, pa kaj. Nič “pa kaj”, gre za 35 km. In bilo je fenomenalno!!! Ne zaradi kilometrov, niti ne zaradi Ljubljane, še manj zaradi medalje — bilo je fenomenalno fantastično zaradi družbe v kateri sem bila! Katja, Teja, Valentin, Špela, Alain in Damjana, super je bilo nogirati z vami – premikati noge levo pred desno in potem še desno pred levo, da ne bi bila katera noga ljubosumna! 😀 Po pohodu smo okupirali mongolsko restavracijo in si dali duška s krokodiljim mesom. Skoraj bi lahko peli Kdokodilčke v očeh, a smo se raje zadržali. Hec se mora nekje nehati in definitivno bi se nehal s Krokodilčki v očeh. 😆
V nedeljo sem imela musklfiber … niso me bolele noge, bolele so me trebušne mišice, ker sem se tako režala, da so ostali deli telesa pozabili, da bi lahko bili utrujeni! 😀
Če je bilo tako super in fajn in malo-da-ne kičasto (kičasto bi bilo, če bi delili zastonj sendviče in nas vozili v rikši) … kaj delajo živi mrtveci v naslovu?
Ko si mlad in nor, imaš veliko energije. Ko si malo starejši in morebiti še bolj nor, imaš manj energije. Napaka! Po pohodu je bilo treba iti na razbijaški koncert v Kranj! 😀 Igrali so nihče drug kot rooooarrrr…. God Scard in rooooarrrrr … Leaf fat! Opozorilo: ne gre za umirjeno glasbo. 😆
Najbolj pri vsemu me je čudilo to, da smo imeli tisti s 35 km nogiranja za sabo na koncertu največ energije (nastopajoči izvzeti). Zdaj je verjetno bolj jasno, čemu uporaba živih mrtvecev. 😀
