Položil me je, prasec. Branila sem se z vsemi štirimi, a mu je nekako uspelo priti mimo moje obrambe. Preživela sva vikend v postelji, se mečkala in premetavala. Sledil mi je v kuhinjo, v kopalnico, na vsak način je hotel ždeti z mano za računalnikom, a mu nisem pustila.
Na koncu mi ga je uspelo obvladati.
Govorim o virusu, ja?! 
Vamos na Vitaminos! Limone, pomaranče, kiviji, pazite se! Sparkica gre!
Pobiralo me je… Zaprla sem oči in samo uživala, kaj takšnega se mi še ni zgodilo. Na srečo so bile zraven mene samo še tri starejše gospe, ki se niso zmenile zame. Mislim, da sem celo mičkeno zastokala. Bil je moj najboljši, moj nepopisljiv, moj prvi… raviol z rukolo in mascarponejem. Vsak naslednji je ponesel naslado stopnjo višje. Zapirala in odpirala sem oči, brbončicam se je mešalo. Ajd, vem: gre samo za testo, malo skute, malo rukole, omako in mascarpone… ampak, meni se je mešalo.
Nisem bila prvič v tem lokalu na testeninah. Nedobrih testenin v njem še nisem jedla. Ampak tokrat … mmm … ne samo dobro …
Vedno sedem tako, da vidim odprtino v kuhinjo, skozi katero sporočajo naročila in skozi katero kuhar poda pripravljeno mojstrovino. Odprtina je ravno tako majhna, da vidim le kuharjeve roke. Te roke me pomirjajo, ko čarajo. Včasih vidim le sence, včasih ujamem rokav.
“Je bilo dobro?” me je vprašala.
“Ne, ni bilo dobro,” sem ji takoj odvrnila, “bilo je… božansko!”
Bila je prijetno presenečena, ni pričakovala, da se bom tako odzvala. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da sem zaznala premikanje za polovično steno, ki loči solatni bar od kuhinje. Obrnila sem glavo in ga ujela.
Za dve sekundi sem se zazrla kuharju v oči. Potem je sramežljivo mrknil za steno. Obrnila sem se nazaj k njej …
“Vse pohvale kuharju.”
Spet sem jo ujela nepripravljeno.
“Danes bom sanjala te testenine.” Zasmejala se je z mano vred.
Zaprla sem vrata za seboj. Prisegla bi, da me je spremljal par oči. 😀 Z nasmeškom na obrazu in s tistim prijetnim občutkom tam… pri želodcu … sem odpeketala nazaj v službo.
Nekaj vam povem: tale kuhar je hudo simpatičen, kar je sicer fajn, ni pa poanta te štorije.
Poanta te štorije je ta: on kuha s srcem. In to se pozna.
V zadnjih dnevih (tednih?) je na Twitterju potihnilo, tudi Koornk je malce bolj miren. Zakaj? Ker je moja majhnost odkrila dobila dostop do nove zadeve, ki se ji reče Google Wave, po domače Guglov val. LudEki na prej omenjenih storitvah imajo (relativno) mir pred mano.
Stvar je zanimiva, res, ne lažem. Guglov val me najbolj spominja na travnik zgodaj spomladi, ko začnejo cvetet rože … Super fajn se je usest na travo, požvečit prve bilke, poduhat prve cvetove … dokler se ti majski hrošč ne zaleti v glavo. Bam! Za njim še eden! Bam! Bam! Bam!
Na srečo je na tem travniku stric, ki te hrošče lovi … z lopato za sneg. Počasi, a vztrajno. Sploh počasi. Tudi rožice rasejo in odpirajo svoje cvetove počasi. Pooočaaaaasiiiiiii.
Ja, zadeva deluje celo tako počasi, da sem za hip pomislila na zaroto. Sumim, da vse naše računalniške vire med valovanjem uporabljajo za poganjanje super mašine (sorodne možganostroju), ki določenemu predsedniku v določeni državi greje kavo … in napaja solarij. Zdi se mi namreč, da ta določen predsednik sploh ni temnopolt! Nasprotno! Rekla bi, da se redno potika po solariju in tako vzdržuje čokoladno polt.
Lahko pa da se motim.
Med pisanjem bedastoč se mi je porodila še ena. Ultra hitra in ultra učinkovita metoda hujšanja. Pozabite diete, pozabite stradanje in večurno mučenje na fitnes napravah. Namesto tega ves denar, ki bi ga zapravili za te brezveznosti, mirne duše in brez kančka slabe vesti nakažite meni, sami pa prodajte vampek na dražbi. Priporočam eBay.
EDIT: Zdaj pa hitro spraševat, kdo še ima (po)vabila za tole reč 😉 Kopalke niso potrebne. Zaenkrat.