Category: kar tako

Vse ima svojo ceno

  By , ,

Obljubljal je neomejeno moč, vsemogočnost, nesmrtnost … ampak za kakšno ceno?

Pogledala sem ga, ne vem zakaj… kar znašel se je pred mano: Afro Samurai: Resurrection. Najprej je bilo wtf?!, potem je bilo omg?!, zatem pa huh… Prvo (wtf), ker je samurai Afro temnopolt (never seen afro samurai before), drugo (omg), ker mi najprej ni bilo čisto jasno, zakaj je zgodba takšna kot je (seveda nisem poznala predhodnje serije Afro Samurai). Tretje (huh) se je zgodilo čisto spontano – pač podoživela nekaj situacij iz lastnega repertoarja. Ne bom ti pokvarila veselja in želje po gledanju 😉

Vse ima svojo ceno: ljubezen, sovraštvo, maščevanje, moč. Ljubezen — klišejska krasotica, zaradi katere letiš brez kril in živiš brez hrane, navlačiš hudiča za rep brez trohe strahu… Ampak… Ljubezen je tudi pošast. Če je ne daš na verigo, če je ne ukrotiš, te požre, pogoltne celega in življenje spremeni v iskanje, trpinčenje in muko. Če je preveč svobodna, dobi mlade — posesivnost, ljubosumje, obsedenost in zaslepljenost. Če je veriga prekratka, shira in umre, za sabo pa pusti brezno. Balance. Ravnovesje. To je edino, kar te reši.

Ljubezen, sovraštvo in maščevanje so večni ljubimci, drug drugega uničujejo in hranijo. Sovraštvo je podaljšek zavrnjene, ogrožene, odvzete ljubezni, maščevanje je plod ljubezni in sovraštva. Nekateri ljubijo, ko sovražijo, drugi sovražijo, ko ljubijo. Nekateri sovražijo, ker ljubijo, drugi ljubijo, da sovražijo. Neskončno breme nekatere zlomi, druge okrepi. This is combat man, this is war.

Vse ima svojo ceno.

Bluzenje ^2? 🙂 Mislim, da ne…zanikn

Kot v pravljici

  By , , ,

Živela je v čudaški pravljici, le da ni bila ne Pepelka, ne Sneguljčica, še žaba ne. Ni bilo niti princa, niti belega konja, razen tistega v horseburgerju. Ni bilo ne gradu, ne cesarstva, ne prestola, ne pocurkanih romantičnih prizorov. Ni bilo zastrupljenih jabolk, ne sladkih poljubov, ne plesanja v mesečini in ne steklenih šuheljnov. Ni bilo skrivnostnega zaklada, ne dobrodušne debelušne vile, ne govorečih miši in ptic, razen posušenih pajkov v pozabljenih kotih.

Včasih se je posipala s pepelom, včasih polivala z vodo ali pa jo je oblival švic od teka. Njeni prijatelji so prihajali in odhajali v sanjah. Imela je sanje, ene bizarnejše od drugih. Najbolj domače se je počutila v temnih gozdovih, videla je vsaj tri konce sveta in preštevala duhove. Prvi, drugi, prvi, drugi.

Končno vem, kdo bi rada bila, ko bom velika. Tim Burton.

Kako preprosto bi bilo…

  By , ,

… če bi Amiši vozili podatke z interneta do doma s konji in kočijo.

… če bi moški imeli nad glavo znak “prost” ali “zaseden”, na srčni strani Alp, pardon!, trup(Ł)a, pa tablico “všeč si mi, fuŁ” ali pa “ne zanimaš me, spŁoh”.

… če bi se dalo moje sanje presneti na disk kot video.

… če bi lahko brala tri knjige hkrati.

… če bi lahko sprejela vsako (nespodobno) vabilo, ki me zamika 😉

… če bi bilo vse res, kar si želim.

… če mi ne bi bilo treba spat.

… če bi bila kozmonaut 😆