Category: kar tako

Velikoglavci, močnokostci in trebuharji

  By , , ,

Včeraj pri svoji najljubši frizerki, hvala, ker ste opazili, ki je zelo atipična frizerska gospa v najpozitivnejšem smislu ever, med debato o dolžini las in tem in onem izjavim, da imam veliko glavo.

Presenečeno: Ne, pa nimaš.
Skrušeno: A potem sem samo debela?
Zgroženo: Kaaaj? Nisi debela.
Upajoče: Imam le močne kosti?

Recimo, da imam močne kosti, možakar pa, ki je včeraj sedel nasproti mene na vlaku, jih nima – on je zgolj izpopolnil debelost, ker sem poldrugo uro prestrašeno čakala, kdaj bo s trebuhom s srajce iztrelil gumb direktno meni v čelo.

Življenjsko nevarno

Življenjsko nevarno!

 

Verjetno bi se odbil direktno nazaj, ker imam veliko glavo. Aja, nimam. Kakorkoli, znamenje Harryja Potterja mi ne bi ušlo, kar bi zakompliciralo situacijo, ker ima Lord Voldemort Slovenski trenutno polne roke dela s pritožbami na obsodbo in ga ne bi hotela obremenjevati še z svojimi malenkostnimi eksistencialnimi eskapadami.

Z ergonomskim trebuhom za kruhom

Zdaj, ko tole pišem na vlaku, mi je zelo žal, da nimam večjega trebuha, na katerega bi lahko naslonila prenosnik. Si ne znate prestavljati? Bom narisala, ker slika tisoč besed jada jada jada.

Slike so simbolične. Kakršnakoli podobnost z realnostjo je namerna.

Mizice na vlaku so neudobne in neergonomske, vendar zgolj kar se pisanja tiče, a ne spanja. Današnji sosedežnik spi kot polh zleknjen na mizo in nad nas pošilja grgotajoči grom iz zgornjega doma. Srčno pa  upam, da ne bo še dima in strele iz spodnjega doma! Ja tudi to se dogaja (ne sicer pri dotičnem sosedu): zagrmi, potem se pokadi, palčka Smuka od nikoder. Samo vonjave. Kakorkoli… Ostala sem pri mizicah, ja? Torej…

Snoring, definitely.
Source: Uploaded by user via Juan on Pinterest

 

 

Začasen in ne preveč okrogel trebuh bi bil bomba…stičen (NSA is reading)! Kdo hoče velik trebuh za vedno? Nihče! Glejte, ne gre drugače, nekajkrat sem se trudila biti napihnjena kot žaba, zadrževala sem sapo, da se mi je vrtelo, se tako napenjala, da sem se bala, da bo kje kaj počilo, bouhnedaj se pokadilo… Efekt? Ničen. Neudobno do amena. Zdaj nosim zraven debelejši karton, ki ga na eni strani naslonim na mizico, na drugi pa vpnem med prvi in drugi reženj sikspeka.

Sikspek in vpeti karton

Sikspek in vpeti karton

Ja, Verjeli ali ne, imam jih. Sicer so bolje zaščiteni kot tisti s promo slik za fitnese, a so! Fotke ne bo, ker bi s tem kršila 3. člen zakona o neobjavljanju obloženih sikspekov na blogu.

Fiks in fiks na hitro

Praktična kot sem, sem se domislila, kako poskrbeti za začasni trebuh. Ena beseda: napihljiv. Še ena beseda: trebuh. Dve besedi: napihljiv trebuh. Zagotovo ste že videli napihljive potovalne  blazine, točno tiste, ki nas varujejo, da si ne zlomimo vratu med kinkanjem na busu, letalu in vlaku. Takšne napihljivce imam v mislih, le da večje. Dokler vam ne spulim denarja s pomočjo Kickstarterja in postavim proizvodnje linije, bodo izdelki omejeni zgolj na osebe (ženske) s premerom pasu 10-16 cm.

Hitri fiks za fi 10-16 cm. Slika je simbolična.

Hitri fiks za fi 10-16 cm. Slika je simbolična.

Ostali lahko dobite kartone ali preoblikujete svoj trebuh v ustreznejšo obliko, da ne bo trpel vaš križ.

Hujše muke ni, kot če te orenk križ boli.

 

So navalili na [tri pike]

  By , ,

… moj blog kot ata na mamo, ti kitajski spemerji z ruskimi emajli, ampak to nas ne zanima.

Tričetrt ure (t.j. 45 minut) sem se premetavala, ker nisem mogla zaspati in zdaj sem, kjer sem. Zakaj? Sama sebi ne morem verjeti, da bom napisala, kar piše: zaradi dovolj spanja. Zjutraj mi je uspelo spraviti noter manjko spanja prejšnjega tedna (vikend vštet), a zgleda, da hoče manjko nazaj ven, v lajf, gledat in poslušat, kaj se dogaja, kje kradejo, kdo joče pred sodiščem in kdo komu mamo.

Kaj bomo pa zdaj, le kaj? Ja, živeli naprej, kaj.

Priznam, mogoče je za nocojšnjo nespečnost krivo tudi to, da je Ljubi malo prehlajen in diha bolj grleno kot ne, medtem ko so moja ušesa našpičena, da slišijo brnenje hladilnika nadstropje višje. Tudi to nas ne zanima.

Krst v kopalnici in kamen v šajbo

Prej, ko je bil Ljubi v kopalnici, sem brala Kamenkov blog in se zaradi tega režala tako na glas, da je prišel iz kopalnice v semi-kavbojskem stilu “Hej, ti pa kar sama tukaj? Drugače je vse vredu, ne?“. Vedela sem, da bom morala govoriti o njem, zato sem ga  krstila (brez župnikov in posebnih ceremonij, z vodo se je polil kar sam) za Ljubega. Če v nadaljevanju naletite na Ljubega, je to moj Ljubi (Homo Sapiens) — ne vaš, ne njihov, moj.

Ko sem že omenila Kamenka: gospod Bloger ima žmoht, z besedami Austina Powersa ali Gusla Močnega (vpliv branja Pratchetta). Žmoht je običajno ena taka zverina, ki ji sicer lahko nadeneš nagobčnik in ovratnico, ampak to zaleže manj, kot če aligatorju natakneš nagobčnik iz sladkorne pene. Moj žmoht je zadnja leta zaspana brezzoba čivava na pernati blazini, ki si trebi zobe (le kako, če jih nima!?). Zbudi se, mrcina kosmata nemarna!  Ampak ne, čivava raje pametuje, bluzi in se igra pravičnico, od dolgočasenja je dobila piškave zobe in (nima jih) veliko rit. Na prej omenjenem blogu sem dobila kamen navdiha, da sem ga čivavi vrgla v šajbo. Tu maš, trpi ščene brezzobo! Malo pozno sem ugotovila, da je šajba moja in zdaj travmiram. Vem, vas ne zanima.

Umetna travma in ni vse zlato, kar je srebro

Zdaj travmiram.

Nič mi ni, nič bat, Ljubi me ma rad.
Rime so na mestu, kot rozine v testu.

Brez panike, travma je umetna. Umetno povzročena koma je za možgane baje blagodejna — ali vsaj manj škodljiva, kadar se v glavi ustvarja previsok tlak, ki lahko poškoduje ta pogosto nerabljen ali napačno rabljen distribucijski center. Nasprotje komi je umetno povzročena travma, ki je (vsaj v mojem primeru) namenjena ponovnemu zagonu tistih petih miši, ki poganjajo možganostroj.

Teci možganostroj, teci! Tecite miške, tecite!

Tudi to nas ne zanima. Kaj nas potem zanima? Da je zunaj grd grši iOS7. To mene ne zanima. Da bodo spet vrgli kup cekinov v črno luknjo, ki ji ljubkovalno pravimo NLB. To bi nas lahko zanimalo vsaj do jutri. Da je že sreda in da sem spet na antibiotikih zaradi klopa. To zanima samo mene… in Ljubega. Da postaneš cinik, če poješ preveč cinka. Resno. Glejte, obstaja folk, ki je zaužil preveč  koloidnega srebra (wtf je koloidno srebro?), zato ne dvomim, da pravi ciniki za zajtrk ruknejo cink mešan s kislino, da lažje spolzi po grlu in da ne oksidira. To, ne oksidacija, bi nas moralo skrbeti. Hik!

Piščanec me gleda

Piščanec vas gleda.

Še bi se lahko šla igrice, vmešala pošasti, zmaje, pingvine in politike, ampak ura je cajt. Travma popušča. Piščanec vas gleda.

 

Skrivnost obglodane bazilike, plavi nasvet in modra navodila

  By , , ,

Poletno dišeča bazilika v koritu pred vhodnimi vrati je začela kazati znake hiranja, ker ji je začelo zmanjkovati listov. Vsakodnevno sem ji tipala pulz, ji božala preostale liste in jo spraševala, kaj je narobe, a ona se je obnašala, kot da je nema, kot da je rastlina!

Pretaknila sem vse sosednje rastline, pogledala pod korito, ob korito, na korito, nikjer nič in nikjer nikogar. Začela sem sestavljati seznam osumljenih in ga na koncu skrčila na osumljenih pet:

  • vrabec
  • gosenica
  • zebra
  • polž
  • srna

Vrabci se radi kopajo na gredah, kljuvajo solato, hipotetično bi jim lahko zadišala tudi bazilika. Vendar jim ni. Niti enega nisem zasačila v bližini korita.
Gosenice so splošno razvpite po svoji požrešnosti in uničevalnosti pohodov. Dober znak za njihovo prisotnost so naluknjani listi.
Zebre so črno-bele ali belo-črne savanske živali. Zaradi njihove distanciranosti sem jih hitro izključila. Tukaj so zgolj zato, da ne bo kdo rekel, da sem diskriminatorna.
Polži, sploh rdeči, so strašna nadloga. Grozna resnica. Tisti, ki to zanika, še ni imel opravka z njimi. Teden dni nazaj sva jih z dragim pobirala po celi parceli in jih nabrala toliko, da bi jih lahko prodajala na tržnici in sluzasto zaslužila. Seveda nisva, ker sva jim raje  kupila enosmerno karto v polžja lovišča.
Srne niso samo kopitarji, ampak tudi glodalci. Glodajo vse, kar se da obglodati (mlada drevesa, solato, vse kar je mlado in sladko). Bazilika je pred vhodnimi vrati in ker močno računam na srnin čut za oliko (da bo pozvonila, preden se je loti), bi rekla, da tokrat ni imela parkljev vmes.

Osumljene sem imela, le priče in konkretnega dokaznega gradiva ne. Včeraj pa sta mi draga starša svetovala, da

jutro ni zmeraj pametnejše od večera

in da je včasih potrebno iti na lov šele, ko se stemni…

Nedelja zvečer, korito pred vhodnimi vrati

22:14 Opažene sledi osumljencev.
22:16 Zajetje prvega polža
22:17 Zajetje drugega polža

Zaradi ponovitvene nevarnosti sta bila oba osumljenca priprta še nadaljno minuto, sledila je hitra sodba in izročitev enosmerne vozovnice za polžja lovišča, kjer ju je čakalo ostalo uničevalno krdelo.

Skrivnost je razrešena, moder nasvet že poznate, sledijo še samo plava navodila:

Starši marsikaj vedo. Ko ste v težavah, jih vprašajte za nasvet. Presodite, ali je njihov nasvet mogoče uporabiti v vaši problemski situaciji, npr. nasvet, kako prati barvno perilo ne bo koristil pri zatiranju sive plesni na vrtu. Ko ste prepričani, da se problemsko področje sklada s področjem danega nasveta, naj vas nič ne ustavi. Ne pozabite, da mi mladi (še) nismo požrli vse pameti sveta.