Category: hec

Pričakoval je klic, ne da bi vedel zakaj, kdaj, čigav. Pravzaprav je bila slutnja bolj podobna nevzdržnemu občutku nekje v predelu ledvic. Zobal je breskvice iz obarvanega biskvita in divje razmišljal, zakaj neki ga daje ta občutek. Ni pa opazil, da ga že ves večer ravno v tisti predel ledvic, kjer naj bi se slutnja nahajala, tišči star vijak, ki se je izvil iz naslonjala stola.

»Brucilajn! Brucek! Vroč kakav!«

Nehal je histerično grizljati breskvice. Stol je predirljivo zacvilil, ko se je odebeljeni Bruc končno spravil iz njega. Slutnja je izginila.

Dajal je dokaj klavrn videz. Odkar je domov privlekel tisto inovativno čudo, možganostroj, mu sploh ni bilo več treba naprezati njegovih lastnih možganov. Možganostroj je kar sam od sebe reševal probleme zateženega župana Jimmya Sratchke, ki se brez Batmana (pravzaprav brez možganostroja) ni mogel več niti pošteno usekniti v robec, kaj šele kaj drugega. Batko pa se je redil, postajal dan za dnem bolj zalit in izpopolnjen na pravih krivinah. Albertino ga je še dodatno razvajal z vsemi italijanskimi in ne-italijanskimi pregrešnimi sladkarijami., vročimi čokoladami in kakavi.
S polno skodelico vročega kakava se je zleknil na oguljeno zofo, ki je prav nemarno zaškripala pod na novo pridobljeno težo. Alberto Briljantina mu je prinesel novi časopis, od katerega je še vel svež duh po barvi. Pokril ga je z mehko puhasto odejico, brez katere Bruce zadnje čase ni več zdržal.

»Brucek, še potrebuješ kaj?«
»Ne, hvala, Albi, to bi bilo vse,« je kot mladi mucek zapredel udobno zleknjeni debelinko in pričel z branjem novic na zadnji strani, kjer so bile najnovejše modne smernice za vse junake in anti-junake v legali, kakor tudi v ilegali.

»Aja…Albi! Še škatlo marmeladnih linških oči! Ne, raje čokoladnih!«

Albertino ga ni več slišal. Pravzaprav ga ni hotel slišati. Odkar je Bruce privlekel tisti stroj iz Albanije, si je Alberto izmišljeval razne ukane in zvijače, kako bi ga prepričal, da je čas, da neha razmišljati le še o hrani, ampak da si končno poišče tudi dekle. Saj ne, da se nobena ne bi zanimala zanj, le da je te, ki so se, večinoma zanimal le Brucev denar. Če pa bi izvedele še Brucevo Bat-skrivnost, bi ga za prvo malo mamljivejšo vsoto prodale kakemu psihomanijaku, ki jih naokrog ni manjkalo, a jih je zaenkrat možganostroju uspelo obvladovati. Alberta pa je dajala slutnja, da to stanje ne bo več dolgo trajalo in hotel je Batmana spraviti v staro formo.

Batko je v treh urah uspel prebrati le dva člančiča, ker je vmes petkrat od lakote omedlel. V resnici je le zadremal, ampak, ker je zadnje dni nepretrgoma dramatiziral in uprizarjal take scene, da so ubogemu Albertiniju stali vsi lasje pokonci in še dodatno pod kotom šestinšestdesetih stopinj, tudi ta dremež ni bil scensko izvzet. Še preden pa je pričel tuliti in se zvijati v smrtnih krčih, mu je pogled obstal na majhnem člančiču, komaj vrednemu objave.
»…Homogenetični problemi mišjih samcev z genetsko oguljenimi repi. Zakaj se zavestno odločajo za monogamijo in zakaj ne za bigamijo? Intervju z mišonom, ki se je odločil upreti ustaljenim mišjim navadam…«
Že naslov sam je bil dovolj. Bruce se je predramil iz navidezne kome. V trenutku je spoznal, kako daleč je že zabredel, in da je zadnji čas, da neha s pitanjem, brezsmiselnim hranjenjem in debeljenjem. Uvidel je, kam je svet zašel brez njega, zgolj pod vodstvom možganostroja, novotarije maminih razvajenčkov. Skočil je z zofe, tako da se je od nenadejanega pritiska sesedla. Polno vedro adrenalina mu je zaplalo po žilah. Pripravljen je bil na akcijo, pretep, na prežečo nevarnost…

»Brucek…« je s pojočim, poženščenim glaskom zacvilil Alberto, ko se je s hrbtom naprej rival skozi kuhinjska vrata.
»Iiiik! Orkasranje! Alberto! Kaj me strašiš!!?« se je prestrašil, ker sploh ni opazil, da se je med njegovim ‘prebujanjem’ iz kuhinje privlekel (od nenehne strežbe napol mrtev) Albertino, ki je, predvidevajoč posledice polurnega spanca, vlekel za seboj poln voziček tortic in pudingov…
»Pa o kakem Brucku ti to meni?«

Albertino skoraj ni mogel verjeti spremembi. Ponosno je pogledal zavaljenega Bruca, ki res da je bil zunaj forme, ampak iz oči mu je znova žarel nekdanji zanos in želja po pretepu s tistimi nekaj zlobneži iz mladih let. Pa tudi mehkužnost mu je izginila iz glasu. Z nogo je porinil voziček s tako silo nazaj skozi nihajna vrata, da so se torte kar sploščile. Brucu je še zadnji hip uspelo izmakniti vogal Sacherjeve torte s smetano, česar pa Alberto ni več opazil, ker so mu solze radosti oblile zagorela gorjanska lica. Poskušal je objeti svojega varovanca, kakor je to počel pred nesrečnimi požrtijami, vendar se je vsakič, ko je prišel na razdaljo rok, odbil od štiridimenzionalnega trebuha. Nazadnje se je zadovoljil z njegovim stegnom. Vsaj to je še lahko objel. Po deset minut trajajoči Solzni dolini sta sklenila, da je treba možganostroj izklopiti in da mora Batman, ki ga je zdaj nadomeščala plastična lutka upravljana preko možganostroja, prevzeti stvari nazaj na svoja ramena in da mora biti tako kot poprej – Atlas mesta, zgled hudodelcem in svarilo poštenjakom. Ne, narobe. Svarilo hudodelcem in zgled poštenjakom. Nazadnje niti Bruce sam ni bil več prepričan, kaj pravzaprav je… Tako ali tako je bilo to zdaj drugotnega pomena. Najprej se je bilo treba znebiti tistih nekaj kilogramčkov…

Netopirko si je komaj opomogel od prijetnega presenečenja. Nasmehnil se je do obrvi in bi se še čez, a ga je ovirala presneta zobna proteza, ena izmed mladostniških neprijetnosti, ki se je ni in ni mogel znebiti. Poskusil je vse, klešče, vrtalni stroj, izvijač, primež, celo v pralni stroj je vsake toliko časa potisnil glavo, pa ni nič zaleglo.

Na mejnih prehodih večinoma ni imel težav. Nekoliko se je zapletlo le na slovenski meji, ko so ga zaustavili cariniki preizkušajoč inteligenco vstopajočih ljudi.

»Dober večer. Nekaj vprašanj imamo za vas.«
»Ja? Kar izstrelite.«
»Nehajte duhovičiti,« se je napravil užaljenega carinik, ki je svojo pištolo, pa ravno danes, nekam založil. Morda so jo vzeli otroci s seboj v šolo?
»Prvo vprašanje in drugo in tretje… Pravilni odgovor je en sam na vsa tri vprašanja.« je izstrelil prvi carinik.
»Ste se kdaj že identificirali s smetišno kanto?« je nadaljeval drugi.
»Kolikokrat na dan opravlja vaš najljubši idol veliko potrebo?« se je vtaknil tretji.
»Koliko spodnjic nosi trenutno predsednikova ljubica?« je zaključila ženska, ki je slučajno zašla.

Vrglo ga je s tira. Takega zapleta ni pričakoval. Čelo se mu je orosilo, že je čutil Matildin dih za vratom, zobje so mu zašklepetali, edina možganska celica pa se je na vso moč trudila z neko asano iz Velike knjige o jogi. Nenadoma se je spomnil na možganostroj. Priložnost da ga preizkusi. Skrivaj je vtipkal vprašanja na urin zaslon, ki ga je potegnil izpod rokava in ki je bil preko satelita kar direktno priključen na možganostroj. Sekunde so tekle, potne kaplje so mu curljale z nosu. Pred očmi se mu je odvijalo najprej njegovo borno skavtsko življenje, prva ljubezen na morju (ime ji je bilo Mirka, ali nekaj podobnega), preganjanje mačk… in ko je pomislil, da se je morda vendarle uštel glede možganostroja, biip.

Prebral je odgovor na zaslonu in izbruhnil:«Bi se poročili z mano?«

Carinike je skoraj pobralo od navdušenja. Končno nekdo s pravim odgovorom. Bil je že skrajni čas, saj jim je šef obljubil, da jih bo vrgel na cesto, če ne bodo našli nekoga, ki bo zmogel napor in razrešil na videz nerešljivo uganko treh vprašanj. Cariniki so nemudoma poklicali kolege s policije, ki so nato z največjimi častmi pospremili batmobil do naslednjega mejnega prehoda.

Kakor hitro so se zaprla vrata za odhajajočim prišlekom, so si albanski antiteroristi z generalom na čelu oddahnili. General se je zahihital in nato skočil svojemu pribočniku v naročje. Kakor plaz so se vsuli objemi in poljubi, bilo je kakor za Valentinovo. Generalov obraz je žarel od sreče kot dobro zloščena straniščna školjka. Kakšno naključje, da je naletel na naivneža, ki je zamenjal neprecenljive japonske besede za dotrajan ničvreden možganostroj.

»Bedak, bedak, « se je smejal.

Motil se je, da se ne bi mogel bolj.