Ob hoji čez mesto me je ves čas nekaj motilo. Sprva nisem mogla ugotoviti, kaj je tisto, kar me iz trenutka v trenutek spravlja bliže robu blaznosti.
So bili to tanki na trgu? Ne,tanki me niso motili. So bili to ostali sprehajalci, ki so počasi hodili pred mano in mi zapirali pot? Ne, tudi to ni bilo to. So bile to torbe, zaradi katerih sem se počutila kot šerpa? Ne, tudi to ni bil razlog.
Na polovici poti do cilja sem ugotovila, kaj mi žre živce. Bile so moje spodnje hlače. Bombažne boksarice, katerih rob me je v kombinaciji z jeans hlačami rezal in vezal, da sem bila skoraj ob prekrvavitev v nogah. Pa ne, da bi imela premajhno številko hlač – boksarce in jeans hlače so vsake za sebe udobne – le kombinacija je bila morilska in me je pripeljala na rob živčnega zloma. Sredi najbolj obljudene ulice sem razmišljala, da bi se zavlekla v kak kot in slekla ali boksarce ali hlače ne glede na posledice. V tistem trenutku me je tudi prešinilo, da ta nesrečna kombinacija ni edina stvar, ki preizkuša skrajne meje moje potrpežljivosti. Za nameček se mi je zaradi nošenja pasu zadaj na hlačah naredila guba, ki mi je zaradi pretežkega nahrbtnika žulila vretenca.
Še dobro, da mi v tistem trenutku nihče ni resno prekrižal poti ali se spustil v kak besedni spopad, ker bi pregriznila še tako debel vrat. Na mojo srečo in srečo mojih najbližjih sem se med čakanjem na prevoz ohladila. Sedela sem na klopi, gledala kup listja in ugotavljala, kako blizu samovžiga in eksplozije sem bila zaradi enih presnetih spodnjic. Kljub temu, da je konec koncev zgodba že skoraj smešna, sem še vedno jezna na te presnete spodnjice in bi jih najraje sežgala.
Category: hec
Možganostroj – 7. poglavje (nova obleka)
Albertino je zadovoljno ocenjeval novega Bathlačnika. Potrudil se je in zanj ponovno sešil celoten kostum, ki je dodatno poudarjal mladostno izpopolnjena ramena, raven trebuh in ravno prav zaokroženo popkovo votlinico. Prepričeval je Batkota, da bi si bilo mogoče dobro dati piercing v popek, seveda zgolj zaradi publicitete pri mlajših osebkih predvsem ženskega spola. Tako bi uvideli, da je pravzaprav eden izmed njih, čeprav je zdaj zrel Batman. In Albertino bi mu posebej prikrojil gornji del kostuma. Pravzaprav bi kostum izgledal bolj ali manj kot ženske dvodelne kopalke, vendar brez nepotrebnih vrvic in pentljic. Mogoče le dve pentlji iz karirastega blaga na bokih, da bi dopolnili njegovo sedaj že tako ali tako preveč popolno postavo.
Po tednu dni krojenja, šivanja, paranja in ponovnega šivanja je Bruce kar žarel v novi podobi. Albert mu je le še napudral nos, namazal trepalnice in z rahlim rožnatim rdečilom dodal življenje na lička.
»Ah, skoraj bi pozabil… Master Bruce, odstraniti še morava tvojega plastik-fantastik dvojnika.«
»Joj, pa res. Hihihi. Skoraj bi me zaneslo,« je z rdečo vrtnico v rokah Batman poplesaval po oguljeni preprogi v dnevni sobi in se samovšečno pasel nad podobo v ogledalu.
»Hm…dragi moj Albertini, nekaj mi še povej. Kaj misliš, bi si moral omisliti malo višje petke? Ne veeem…a?« se je pobožal po stegnu z vrtnico. Nagubal je čelo in si začel grizljati ustnico.
»Oh, daj no… potem te še slučajno zamenjajo z županovim sinom, tisto pomehkuženo žabo. Te tricentimetrske petke ti najbolj ustrezajo.«
»Prav.«
Batko si je vrgel še zadnji zaljubljeni pogled čez ramo v ogledalo in se odpravil proti batmobilu, ki je pridobil na rožnato pobarvani strehi in podvozju.
S poljubčkom na čelo ga je Albi posedel v avtomobil in poslal k županu. Kakor hitro se je batmobil zgubil v ovinku, je Albi v laboratoriju s posušeno ptičjo slino izzval reakcijo v možganostroju, da je le ta prenehal delovati. In to za zmeraj. Bati so v trenutku zarjaveli. Tudi plastik-fantastik dvojnik je v trenutku izginil. Pravi junak, bodoči lomilec mačjih src, pa se je, še ne vedoč za vse te stvari, mirno peljal k tečnemu in nadležnemu Jimmyju Sratschki.
Možganostroj – 6. poglavje (hujšanje)
Čankšlank. Napitek prvi, napitek drugi, napitek stoprvi… Nič ni pomagalo. Kilogrami so trmasto vztrajali. Albertino je moral uporabiti vso svojo iznajdljivost. Poskusil je s starim receptom, a z novo mešanico klorirane vode in italijanske kave z žličko majarona.
Posledica tega zvarka je bila ena sama. Neprijetna. Ne toliko za Albija, kot za njegovega gospodarja. Bruce je tri dni skupaj sedel, spal, jedel in dihal na straniščni školjki. Kakor hitro se je poskusil dvigniti, mu je notranjost zapela z najbolj tonsko neubranimi zvoki in školjka se je v trenutku napolnila.
Med polnjenjem školjke in praznjenjem svojega tovora vanjo je Bruce zmeraj globoko inhaliral in se spraševal, zakaj v nobeni biografiji znanih superjunakov ni niti sledi govora o kakršnihkoli želodčnih in prebavnih zadevah, kaj šele o kakem praznjenju. Sploh pa črevesni zajedavci niso dobili niti najmanjše možnosti, da bi bili osvetljeni s prave – analne strani teh superzverin, ki so ves svoj čas namenjale le reševanju sveta, nobena pa praznjenju svojih čreves. Lahko bi se našlo ničkoliko priložnosti, v katerih bi lahko zajedavci stopili pod žaromete in tako pridobili svoje mesto v holivudski filmski produkciji raznih junaških blamaž.
Albertinu ni preostalo nič drugega, kakor iznajti novo, učinkovitejšo metodo. In jo je. Par let kasneje jo je celo patentiral. Delovala je na sledečem principu: ko je bil Bruce kje v kleti, kjer je stikal za starimi ostanki zalog, ki si jih je skril še kot navaden mulec med igranjem ‘Vojne in spopadi gigantskih ščurkov’, je premeteni Albi klicaril s svojega novega prenosnega telefona na hišni telefon, ki je bil na samem podstrešju, privezan za tram. Sam se je izgovoril, da mora v mesto po opravkih. Zmeraj je zajahal svoj prastari tricikel in se, kar se da divje, spustil v klanec. Za prvim ovinkom, ko ni bil več na očeh, je skočil s tricikla, ga zagnal v travo in se na skrivaj vrnil v hišo.
Batku je sredi največje iskalne mrzlice uspelo najti plesniv vogal rumove tortice, pa okostje bele miši, ki jo je, ko je še bila živa, nekoč tako založil, da se kasneje ni mogel spomniti, kje jo je pustil. V trenutku pa, ko je držal okostje v roki, mu je prešinilo kostni mozeg, da je ubogo miš davno takrat vtaknil v ptičjo kletko, ko je mama naredila tako gonjo zaradi založene že uporabljene zobne nitke.
Sredi spominov ga je nespremenljivo motil telefon v točnih časovnih intervalih po 7,53 minut. Vsakič, ko je pozvonilo prvič, se je prestrašil tako kot takrat pred časom maminega glasu, vtaknil miš nazaj, od koder jo je privlekel in podivjano odbezljal proti stopnicam. Kolena je dvigoval visoko pod brado, nato pa s tako ihto stopal po preprogi, da je že preproga cvilila, kakor da bi bila naslonjač. S predzadnje stopnice se je z enim samim skokom pognal v zrak, se z mezincem obesil na tram, z levim uhljem zanihal, desni mu je pri tem služil za vzdrževanje ravnovesja ter s komolcem dvignil slušalko.
»Tut tut tut tut…«
Razočarano je odložil, se v natanko treh korakih vrnil iz podstrešja v klet in se v preostalih 5,23 minutah do novega zvonjenja skušal spomniti, kam je spet založil miš. To se je ponavljalo iz jutra v večer, iz dneva v dan, tri mesece zaporedoma. Albertino Briljantni je prenehal s klicarjenjem šele, ko je nekoč nehote spregledal postavnega Batmana, dejansko obstajajočega le še v dimenziji in pol.