Ko je bil bog še mali pubec…

Richard Dean Anderson as MacGyverImage via Wikipedia

Ko je bil bog še mali pubec, jaz pa mala deklina, sem morala vsak drugi dan k sosedu po mleko…

V trgovinah se je takrat mleko kupovalo v vrečkah, deklina pa ga je nosila domov v plehnati kanglici; kasneje, ko jo je mama modernizirala, je dobila celo plastično kanglico s pokrovom. Po mleko je hodila zvečer, nikoli pred pol sedmo in nikoli po pol osmi; od pol sedme naprej so namreč že imeli mleko namolženo. Kratko obdobje je hodila po mleko skupaj s sosedo (taisto iz prejšnje objave), a večino časa sama. Kot deklinčiki se ji je petnajst minutna hoja do soseda zdela strašansko dolga. Najprej v hrib, nato daljši kos po glavni cesti, kjer vozi celo avtobus, do sosedov, tam je prevzela mleko, nato spet daljši kos po glavni cesti in po hribu navzdol. Mladi umi so strašno kreativni, sploh če jim je vsakodnevno (ali vsako-drugo-dnevno) petnajstminutno opravilo huda muka, na katero se je bilo potrebno umsko pripravljati skoraj ves dan, ali vsaj ves popoldan.

“Moram danes po mleko?”
“Ja, moraš…”
“Bi šla danes ti?”
“Ne bodi smešna. Vzemi kanglico, ura je pol sedem.”

Pol sedmih je bila strašansko nerodna ura. Zakaj? Ob pol sedmih se je pričel Night Rider (Michael Knight in njegov avto K.I.T.T.), kasneje, ko se je Night Rider izpel, je bil na vrsti MacGyver. Oboje na ORF 1 (domače Avstrija Ena) in kateregakoli od delov je bil greh izpustiti. Če je deklina šla od doma deset minut prej, ji ni koristilo, ker je morala čakati pri sosedu. Redko se je zgodilo, da bi do pol sedmih že podojili pomolzli. V najboljšem primeru je zamudila 10 minut nanizanke, v najslabšem primeru je ujela le zadnjih 5 do 7 minut 🙁

Potrebno je poudariti, da dileme glede tega, kdo bo šel po mleko, ni bilo. Deklina je bila edinka in je še vedno edinka. Če edincem ni potrebno deliti igrač z drugimi, tudi dela in opravkov ne morejo deliti z drugimi.

Ker deklinčika ni mogla deliti svoje obveznosti, je bila prisiljena razmišljati, kako bi skrajšala čas hoje po mleko, da ne bi zamudila preveč dogajanja v nanizanki. Nekajkrat je poskusila iti po mleko s kolesom, vendar so se skoraj vsi poskusi klavrno končali. Tako ali drugače je iz kanglice (plastične posode) steklo najmanj za kozarec mleka. Včasih je razlila celo kanglico. Verjetno ni potrebno pojasnjevati, da deklinina mama ni bila navdušena nad takšnimi izgubami. Kolo je bilo prepovedano odsvetovano.

Poskusila je z uvedbo bližnjice preko hriba. Ustaljena pot v hrib je bila asfaltirana, medtem ko je bila bližnjica travnata in polna blatnih pasti, še posebej v mokrem vremenu. Ko se je deklina nekajkrat zaporedoma vrgla na hrbet in po sebi polila celo kanglo mleka (1,5 do 2 litra), je bila tudi uporaba bližnjice prepovedana odsvetovana.

Žal je deklina od teh klavrnih poskusov naprej redno zamujala vsak drugi del nanizanke. Mama se sploh ni zavedala, kake duševne posledice bo to imelo za njeno hči. Hči še danes ne more preboleti, da ni videla, kako je MacGyver vsak drugi dan rešil svet, medtem ko je sama hodila po mleko.

Kruta je bila usoda nas (napol) kmečkih deklin…

Še slovarček za tiste, ki morebiti katere od pogovornih besed niste razumeli:

  • pubec = fantič, fant
  • deklina = deklica, dekle
  • deklinčika = dekletce
  • kangla = običajno nekoliko višja kovinska posoda, v kateri se je nosilo mleko

Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov

Ne bi verjela, da so Indijanci zakrivili izumrtje dinozavrov, če ne bi na lastne oči videla, kako so ujeli in pojedli zadnjega. Ne, nisem pila in nisem kadila, prilagam fotodokaze.

Vsemu je bil priča zablodeli vesoljec, ki je slučajno našel travo. Kaj je delal v travi, ne vem, dobila sem le pooblastilo, da poročam o tem nenavadnem in skoraj že travmatičnem dogodljaju. Še dokaznega gradiva ne smem prepogosto pregledovati, ker me kar zmrazi. Vlogo forenzika igram, ker moram.

Vesoljec je med med občudovanjem trave, ki se je znašla pred njim, naletel na zadnjega brejega dinozavra. No, mogoče ni bil brej, je pa bil definitivno zadnji. Ker je vesoljec zaslišal čudne glasove, se je skril globje v travo, da ne bi bil napoti nadaljnjim tokom usode. Breji dinozaver, ki je bil zadnji, mu na koncu ni bil hvaležen, to je jasno.

Trije Indijanci iz plemena NigabloInNebo so obkolili malo zverino, ker so njihove babe doma delale galamo, kako so se polenli in zredili, kako nič ne naredijo za njih in fročnike (male indijankice in indijančke), kako so brezčutni in brezvezni, naj se spravijo na lov. Še besni od brenčanja v ušesih in zvonenja po glavi so se odločili fentati in pojesti zadnjega brejega dinozavra. V resnici ni bil brej, zato ta zgodba ni tako kruta, kot bi sicer lahko bila.

Samozvanemu vodji (z irokezo), ki je bil trdih mišic, a mehkega srca, je ob pogledu na nebogljenega brejega dinozavra (kolikokrat še moram povedati, da ni bil brej!!!) zastal dih in za trenutek nehalo biti srce. Tako lep je in tako rumen, si je ponavljal, ne moremo ga pojesti, pa če se babnice doma postavijo na glavo. Nekajkrat je glasno zavpil, druga dva sta mu seveda pomagala. Vpitje je bilo zgolj preventiva, da babnice ne bi mislile, kako so se pomehkužili. Hua hua Jerooonimo! Hua! Hua!

Medtem, ko so vadili izgovore, ki so jih mislili servirati doma, je ubogega zadnjega dinozavra od vročine zadela kap. Malo je k temu verjetno pripomogel tudi huronski smeh babnic, ki se je razlegal iz sosednje doline. V mislih so že pekle sočne zrezke, spuščale ocvirke in se bebasto režale. Papca bo, oj papca bo, dede bomo pa spet v lov poslale. Ubogi breji (haloo!!!) dinozaver ni prenesel pritiska in vročine.

In tako je neslavno poginil zadnji dinozaver.

Mehkosrčni dedci, ki so bili obenem zelo dobri po duši (meni všečni), dinozavra niso hotel pustiti divjim zverem, zato so ga odnesli domov, kjer so ga babe skuhale in pojedle. Zlagala bi se, če bi rekla, da so dedci sodelovali pri pojedini. Niso, ker so imeli slabo vest. Odmaknili so se v najbližjo votlino in preklinjali dan, ko so… ja, ko so… Niti pomisliti si niso upali, kaj so. Midva, se pravi ti, moj dragi bralec, in jaz, zagotovo veva, kaj so imeli v mislih.

Verjetno se sprašuješ, kaj se je zgodilo z vesoljcem, ko so se Indijanci odpravili domov… Nič. Prikobacal je iz trave, zajahal velikega črnega bika, ki se je v bližini mirno pasel in opazoval celotno kolobocijo. Bika je pognal v dir in galop, dokler nista vsa izmučena prispela do mene in servirala to vročo zgodbo. Žalostna je, a vroča, ker postavlja celotno zgodovino in resnico o izumrtju dinozavrov na glavo. Po predaji šokantnih novic sta odpeketala (kakor pač odpeketajo veliki črni biki) novim šokantnim novicam naproti. Imam občutek, da se bomo še srečali…

Srce me boli, ko tole pišem, a kaj hočem. Resnica mora na dan :mrgreen: