Serenadni učinek

Ponočevanje ima name serenadni učinek. Današnji dan ni bil izjema. Dimenzija globine dojemanja se je povečala po tipkanem pogovoru, ki mi je dokončno odprl oči in odtrgal zaveso, ki je tako ali tako le še napol visela z odrske scene Sanj o drugačni prihodnosti.

Veliko nas je, ki bi radi fotografirali, veliko nas je, ki bi radi risali, veliko nas je, ki bi radi pisali. Vedno je kdo boljši, hitrejši, učinkovitejši, lepši, pametnejši, lepše riše, bolje piše, idealno fotografira… Zagnala sem se proti prepadu takih misli, kot se zažene upornik v napad oborožen le s kamenjem: bojevito, strastno, noro. Ustavila sem se korak pred breznom in se zagledala v zrcalu besed.

Kdo sem? Nizko raslo, napol divje bitje, ki se zaveda majhnosti v primerjavi z brezspolnostjo in neskončnostjo zvezdne črnine; ki se zaveda ničevosti svojih egotripov in izpadov stikov z realnostjo in ki umirja vročo kri kljub prenizkemu tlaku v krvi; ki obožuje močne ljudi brez oblasti z močnimi besedami in močnih barv, jasne poglede in zamegljene nevarnosti. Zavedam se lastne omejenosti, večkrat pa tudi omejenosti drugih in to me moti. Moti me, kadar ljudje ne cenijo jasnih pogledov in brhkih misli, kadar se vlečejo po blatu in plezajo po opičjem drevesu drug drugemu preko glave, kadar zaničujejo princip poštenosti in se vlačugajo s kurtizansko Koristjo.

Žalostna sem, ko pomislim, da me bodo povozili, pohodili in poteptali, če ne bom to, kar sem. So minute in dnevi, ko je težko biti klovn, ko glava polzi proti blatu na tleh in jezik hudobno, brezmilostno biča najljubše in najšibkejše v meni: občutek za smehec. Smehec, prah, ki prerase v bedarije ali zagonitis. Smehec, seme, ki vzklije v zgodbo ali sliko. Smehec, sadež, ki bo morda nekoč hrana bolj žlahtnim oblikam Sanj. Najpomembneje je, da ohranim tisto, kar me naredi mičkeno drugačno. Ne nujno boljšo, lepšo in bolj zabavno, ampak predvsem sparkljasto 😉

O piciklu, gnoju in težavah

Pravijo, da je bicikel ali dvokolo (tudi picikel) prevozno sredstvo brez lastnega pogona, a morfej in jaz veva, da je potreben vsaj en konj ali oslica, da zadevo spraviš v pogon. Kljub temu je picikel zelo priročen in uporaben, sploh ko so razdalje prevelike za pešhonde in premajhne za vozakanje z avtomobili. Zaradi svoje priročnosti je še posebej mamljiv za tatove koles. Majkicujim, če katerega dobim, ga spečem za uho, da bo imel pet let o čem razmišljat, ko ga bo peklo.

Naivneži zaščitijo svoja kolesa s preprostimi ključavnicami, drugi uporabljajo težke verige, tretji uporabljajo kombinacijo obojega, a se jim običajno pod vso hudimano zaščitno kovino picikel polomi. Zgodi se tudi, da tatovi najprej maznejo ključavnico, čez kak dan ali teden pa dipnejo še kolo.

Kako preprečiti krajo? Enostavno. Picikl namočite v gnojnico ali premažete s hlevskim gnojem. Z morfejem sva predlagano rešitev hipotetično preizkusila in nastal je spodnji komad. Morda v bližnji prihodnosti posnameva še videospot 😆 😈

Download Picikl po Sparkičino 😀

Leteče Potepuhe prosim za odpuščanje, ker sem za osnovo izbrala njihov komad Bicikl. Originalni komad je absolutno njihov, poslušani zmazek pa je plod moje brezmejne budalščine in trohe preveč prostega časa :mrgreen:

Še besedilo, če bi si radi prepevali zraven:

Popravo sem picikl, zaščito sem ga mal,
sem z gnojem ga namazo, da mi ga ne bi fkral,
sem fejst ga še sfriziro, z(d)aj dirja ko hudič,
še sparkico nabasal in grema kar na Vič

čez mesto hitro furam, da ona dere se
“boš pelo bol počas!, ker gnoj direkt mi v oke žge”
vujžgem gor po bremzi, a zajla ftrga se
ji rečem “Skoči baba!”, a žal sma pa(d)la že!

Refren:
On: Vsed se gor na štango, bova tko hitrej pršla.
Ona: Dej gnoj že dol z bilance, da nem tukaj bruhala!
On: Eh, kaj se dereš baba, že tak vse skup k vragi gre?!
Ona: Zakaj si me pa peeeelaaaal, čisto čisto prav ti je!

Sma končno se pobrala, vse skup zašraufala,
prikolico pripela in gnoj nabasala,
sem babnici požugal, da naj ne dere se,
ker sitnih bab je dosti, le morfej eden je.

Z brzino sma divjala, da vse frčalo je,
še poštarja podrla, mu rekla “Kaj pa je?!”,
policaju kapo zbila in mamko zrušila,
gnoj sva ves zgubila, je vsa zaščita šla!

Refren:
On: Vsed se gor na štango, bova tko hitrej pršla.
Ona: Dej gnoj že dol z bilance, da nem tukaj bruhala!
On: Kaj se dereš baba, lej saj gnoja nič več ni?!
Ona: Zakaj pa nič ne rečeš, meni meni še smrdi!

Slovarček

  • picikel: pojasnjeno že zgoraj
  • pešhonda: lastnonožni pogon ali pešačenje; ja vem, samo norci še to obvladamo
  • vozakanje: predvsem mestna vožnja z avtomobilom; pelješ se 2 metra, stojiš 5 minut, se spet pelješ 2 metra, stojiš, itd.
  • mazniti: na skrivaj ukrasti in se pri tem zlobno režati
  • dipniti: na skrivaj ukrasti in se pri tem še bolj hudobno režati
  • fkrasti: mazniti, dipniti
  • fejst: zelo, močno
  • vujžgem: udariti ali močno potegniti
  • zajla: jeklena vrv
  • zašraufati: sestaviti, pritrditi z vijaki; v skrajni sili zašvasati
  • štanga: prečka na kolesu
  • bilanca: krmilo

Nebajsika, krompir in štrik

Sikfak je pisal o vseh svojih debeluškah, Pikicavelika o sosedovem debelem krompirju, meni pa se je zluštalo nebajsike, ki z udarnim glasom poje o krompirjevem dečku, a po imenu spominja na nekaj, kar mi je zasmradilo jutro 😆

Od vseh ponedeljkovih pretresov sem si zaželela agresivnega pretresanja bobničev, da si dam vsaj malo duška. Skunk Anansie in Charlie Big Potato samo zame.

Tako, zdaj pa grem po štrik.
Ne, ni to, kar misliš! :mrgreen: Nikogar ne bom obesila, niti sebe. Štrik rabim za v gore 😆