Pridem domov, odprem prenosnik, vpišem geslo… napačno geslo. Ponovim vajo. Še enkrat in še enkrat, preverim, če imam vključene samo velike črke (nimam)… A?
Zmedenost je zamenjalo spoznjanje, da sem v riti. Na vlaku sem se igrala z Dvorakovo postavitvjo tipkovnice. Ko smo se približali postaji, na kateri izstopim, sem računalo zgolj poklopila, ne da bi tipkovnico preklopila nazaj. 😀 Pol pa vtipkaj geslo, ki je kombinacija črk in številk, če ne veš, kje je kaj! 🙄 Na koncu sem se znašla, hehe.
Do danes sem se ukvarjala zgolj z angleško in slovensko QWERTY/QWERTZ tipkovnico, ker nisem imela dobrega razloga, da bi raziskovala alternative. Včeraj sem prebrala knjigo Bit literacy polno uporabnih nasvetov, kako se spopasti s svetom bitov in nevarnostjo hoje po robu digitalne norosti. Avtor v knjigi omenja tudi Dvorakovo razporeditev tipk, ki je – vsaj za angleško pisoče – zapestjem veliko prijaznejša in v primerjavi s qwerty omogoča hitrejše tipkanje (ko se je enkrat navadiš). Knjigo definitivno priporočam vsem, ki imate preveč X (X:= mejlov, fotk, zmede na namizju, zmede na disku, zmede v digitalnem življenju). Mimogrede, verzija za Kindla je brezplačna! Olrajt! 🙂
Ker sem radovedna, sem se odločila malo eksperimentirati. Dvorakove razporeditve s slovenskimi črkami sicer nisem zasledila (vsaj ne za Maca), vendar čez dan tako ali tako večinoma pišem v angleščini. Kdor ne poskusi, ne ve 🙂 Nalepke že imam na tipkah, zdaj moram samo še vaditi.
Full disclosure: Te objave nisem napisala z Dvorakom, ker bi nanjo čakali… kak teden ali dva 😀
aoeusnth pozdrav 🙂
