Pohani brambrli in svetleči lasje

Ponedeljkova kosila običajno ne bi smela biti problematična, ker se skoraj zmeraj najdejo ostanki od nedelje, če le ni v familiji samih Petrov Klepcev. Seveda obstajajo izjeme, ki jim nikoli nič ne ostane od kosila in niso Petri Klepci. 😉 Ampak te izjeme mene in posledično vas ta trenutek ne zanimajo, a ne da? 😀

Ob redkih ponedeljkih, ko smo že v nedeljo preveč pridno vadili Klepanje po krožnikih, se je vsaj ob prihodu domov, če ne že prej, pojavilo vprašanje: “Kaj bomo pa danes jedli?”
Jebatga, sem pač (bila) vedno lačno bitje 😀

Če sem preveč vneto ponavljala to vprašanje, sem dobila odgovor: “Nič in olje gor.
Če sem še kar naprej vztrajala, sem dobila: “Pohane brambrle.
Če sem še kar trmarila, sem lahko šla brambrle celo iskat. 😆

Vas že vidim … zavijate z očmi, sločite obrvi, se praskate po glavi (fantje, zgornji!) in z rokami odganjate oblačke “WTF?”, “Ha?” 😆
Odziv na pohane brambrle

Meni je jasno, da vam ni nič jasno 😀 Če bi vam bilo takoj v prvo, bi bili najbrž na napačnem blogu. 😛

Brambrli so (bojda) ene zanimive ž’vali. Naj bi bili bele barve in prave beljakovinske bombe. Včasih se jih je dalo najti pri izkopavanju krompirja, zdaj pa ali so že vse pojedli (hehe), ali pa so se naveličali zemeljske kemoterapije.  😛

Pojma nimam, kako sem jim drugače reče. Niso bibe in niso žužki. Pa tudi jedli jih nismo nikdar. Menda ni kdo izmed vas resno pomislil na to možnost?! 😆

Če v bližnji prihodnosti srečam kakšnega brambrla, ga bom z veseljem pofotkala. Do takrat pa spustite svojo domišljijo na pašo 😀 Samo ne v krompir, če nočete prestrašiti vseh skritih brambrlov. 😆

Kaj imajo z vsem skupaj svetleči lasje? Lepi so 😀 Mogoče zaradi brambrlovskih beljakovin. 😆

Bljak.

Postanite slavni filmski igralci v borih 10 minutah

Saj poznate knjige a la Naučite se štrikati v 14 dneh, Naučite se programirati v 21 dneh, Kako obogateti v enem mesecu (priročnik za načrtovanje in izvedbo uspešne kraje)? Če ne, nič hudega, če ja, potem veste, da vas bodo moje metode in tehnike dobesedno izstrelile v svet slave.

Za razliko od pristopov uporabljenih v zgoraj omenjenih knjigah, je moj pristop absolutno boljši, učinkovitejši in predvsem enostavnejši. Z upoštevanjem navodil boste postali znan filmski igralec ali igralka v samo 10 minutah. Prav ste prebrali, v pičlih 10 minutah.

Potrebujete prostor, kjer se lahko osredotočite, mačko in liter mleka. Zakaj mačko? Da bo spila mleko. Dejansko potrebujete le prostor.

Ključ do uspeha se skriva v notranji vizualizaciji. Čim bolj živo si morate predstavljajti svoj uspeh, slišati zvok vaših korakov po rdečem tepihu Holivuda. Predstavljajte si ploskanje ljudi, oslepljujoče bliskavice, lepe mačorine ali mačke (odvisno od vaših preferenc) na svoji strani. Do rezultatov boste prišli najhitreje, če si kar predstavljate, da ste kateri izmed že slavnih, ali vsaj znanih holivudskih igralk ali igralcev.

Če ste skrbno sledili izčrpnim navodilom, ste že slavni. Mi ne verjamete? Poglejte si dokaz. Skrajno skeptična Sparkica se je s pomočjo zgoraj opisane metode prelevila v samo smetano znanih in slavnih oseb.

Prej:

Potem:

Nepremagljivi Chuck Norris

Bujna Loana v filmu One Million Years B.C.

V vlogi (presenečenega) Wolverina iz filma X-Men

V vlogi ljubke Amelie

V vlogi Shreka in Fione (dvojni vizualizacijski uspeh!)

Nepozabni Yoda iz Vojne svetov

Sem vas prepričala? Ker ste tako krasni bralci, imam samo za vas še dodatno presenečenje. Metoda ni uspešna le filmskem področju — postanete lahko katerakoli znana (slavna) osebnost.

Buši

Pogrešani Bin Laden

Ne ostanite navadni ljudje. Začnite uporabljati zgornjo metodo zdaj. Danes. Ta trenutek. :mrgreen:

Ko se srečata bukov lulek in lipov bog …

Ljudje smo različni, to je en krat ena. Eni beli, drugi črni, tretji rumeni, četrti rdeči, peti smetanasti, šesti progasti in flekasti… :bumpy:  Na tem mestu se razlikovanje seveda ne konča, o ne! Ne razlikujemo se le po barvi kože, oči ali las!  😮 Da je življenje pestrejše, smo drugačni še glede na značaj, način razmišljanja, način hoje, pogostost brcanja v temo in nategovanje živcev ljudi okoli nas.  8)

Tako kot je zagotovo 2×2 = 3,5 pod določeno lučjo in v določenem časovnem prostoru, je absolutno veljavno, da nas je mogoče klasificirati v naslednje kategorije (ne glede na spol): bukovi luleki, lipovi bogeci, fikusi, narcisi, frčofrfi, vijolice, smrdokavre, brenčači in zombati. :mrgreen:

Glede na to, da je bukov les dokaj trd, ni presenetljivo, da so bukovi luleki dokaj trdi za določene stvari. Ne, nimam v mislih onéjev, bongljev, Džonov, pipic in podobnega 😆 Recimo, da so trdi za učenje (vendar ne neumni!) in da se ne znajdejo najbolje. Spoznamo jih po tem, da jim je treba tudi najpreprostejšo šalo razložiti trikrat, se dvakrat nasmejati namesto njih in jim na koncu pomagat zakurblat možganostroj.

Lipovi bogeci so dokaj podobni bukovim lulekom, čeprav niso nujno trdi za učenje. Lahko so zelo inteligentni, vendar imajo rahlo socializacijsko fobijo. V družbi jih prepoznamo po togi drži, tesno stisnjenih ustnicah in rahlo zmedenem pogledu. Če bi se dalo, bi se zlili s tapetami ali zavesami.

Fikusi so naravni nasledniki lipovih bogecov.  Nimajo socializacijske fobije, načeloma zelo radi spoznavajo nove ljudi. Njihov največji problem je v tem, da obstojijo točno tam, kamor jih postaviš. Fikusarstvo zna biti hudo moteča lastnost, sploh pri delu in aktivnostih, ki zahtevajo precej samoiniciativnosti in prodornosti.

Če oseba nikakor ne more mimo ogledala, kozarca, vitrine, žlice ali katerekoli druge sijajne ali podobo-vračajoče površine, vsekakor sodi med narcise. Narcisi so hudo in nepoboljšljivo vase zaljubljena bitja. Če bi se dalo, bi najraje spali sami s sabo in imeli sami s sabo otroke. Basta. Dovolj povedega o njih 😆

Frčofrfi so tisti, ki jih je vsepovsod polno. Eno minuto vam skačejo po glavi, drugo minuto so že na kavi, tretjo minuto prevračajo kozolce, četrto minuto visijo s stropa. Načeloma so zelo prijetni ljudje, čeprav so tudi zelo raztreseni. Ne raztrešeni! 😉

Kako prepoznate vijolico? Ne, to ni oseba, ki ima vijoličen nos — to bi bil kroničen alkoholik 😈 Vijolice so osebe, ki so tako pametne, da že škodijo same sebi. Ne reče se zastonj, da je nekdo “pameten kot vijolica”. Ko začne vijolica modrovati in pametovati, je najbolje pobrati vse igrače in brž na slivo, ker ste sicer obsojeni na vijoličine monologe. Pri vijolicah si morate zapomniti naslednje: B.H.K.T.N.N.  — beži hitro kolk te noge nesejo.

O smrdokavrah sem se razpisala že pred časom. Njim ne pomaga noben prašek, noben deodorant, nobeno čistilo. Pri srečanju velja le eno pravilo: čim dlje stran. Ali pa si omisliti vohanosnik. :mrgreen: Spet malo samoreklame. 😈

Brenčači se od frčofrfov razlikujejo po tem, da so stacionirani na enem mestu (običajno poleg tistega, ki ima največ dela in najmanj časa), vendar jih je polno v vaši glavi in ušesih, saj neprestano govorijo. Ne zamenjujte jih z vijolicami! Brenčači so lahko zelo prijetni in družabni ljudje, ki so (načeloma) bolj kot višino rasli na jezik. :mrgreen: Uganete, kdo spada v to kategorijo? 😆

Zadnji, a ne najmanj pomembni so zombati, zanimiva kombinacija zombijev in vombatov. Razživijo se šele v večernih ali nočnih urah. Zaradi tega je njihova koža za dva do tri odtenke svetlejša od ostalih povprečnih ljudi, ki ne obiskujejo solarija. Tako kot vombati imajo radi svoj mir. Če se že morajo družiti, se najraje z zombati (ali pripadniki drugih kategorij) istega spola na pivu ali kavi. Po srcu so zelo dobri, vendar zelo samotarski in občasno pretirano asocialni — najraje bi se znebili še lastne družbe.

Zdaj si pa zamislite, da se na zmenku srečata bukov lulek (ali lulika) in lipova bogica (ali bogec) :mrgreen: Kaj mislite, da se zgodi? :mrgreen: