Category: hec

Žuto al rumeno, samo da je Superman

  By ,

Malo heca:

       **************************
    .*##*:*####***:::**###*:######*.
   *##: .###*            *######:,##*
 *##:  :####:             *####*.  :##:
  *##,:########**********:,       :##:
   .#########################*,  *#*
     *#########################*##:
       *##,        ..,,::**#####:
        ,##*,*****,        *##*
          *#########*########:
            *##*:*******###*
             .##*.    ,##*
               :##*  *##,
                 *####:
                   :,

Bi še? Z veseljem 😀

Ste vedeli, da se umetnost ASCII ni začela z računalniki? Nope, sploh ne. Korenine te umetnosti segajo celo v daljne leto 1898, že takrat je bil zabeležen primerek črkovne umetnost in to na pisalnem stroju! 😉

Nekaj let nazaj sem med pospravljanjem naletela na mamine pisalnostrojniške umetnije, ki so jih izvajali na tečaju strojepisja. Seveda so *izdelovali* Titovo podobo, kaj pa drugega 😆

Kaj ima žuto z rumenim? Isto je, ne le enako 😀

Najkrajša ljubezenska prigoda, kar jih je bilo

  By , , , ,

Začelo se je nedolžno, kot je nedolžen vanilijev sladoled s češnjo, brez smetane. S smetano bi bilo že preveč holivudsko.

Spoznala sva se na moji pisalni mizi. Ne, nisva se dala dol, niti ne gor! Paco (prebere se páko) je po nekajurnem opazovanju sklenil, da pride pogledat, kaj dela prekrasno božanstvo, se pravi jaz, ob tako pozni uri (nekaj čez enajsto zvečer). :inlove:

Paco se uštuli na mojo mizo

Pozno v noč sva klepetala in se spoznavala, Paco je izvajal norčije na steni, jaz sem se mu smejala in plezala na mizo, da sem ga lahko fotografirala. Roko na srce, bil je zelo fotogeničen in zelo seksi. Pustil se je celo prestavljati s svinčnikom. Ker ga nisem že prvo noč hotela zraven v postelji, da ne bi pokvarila najinega pristnega prijateljstva, sem ga pustila na steni, kjer je zadremal.

Paco je zadremal pod stropom

Najino drugo srečanje je bilo še slajše in polno pričakovanj — prišla sem domov, slekla jakno, Paco je sedel na žaluziji in me zaljubljeno-goreče-pohotno gledal.  :teeth:   :lick:

Videla sem iskrice v njegovih očeh, še posebej, ko sem odložila tudi jopico. Verjetno je pričakoval več slačenja in posledično več golote … ker je namreč ob spoznanju, da bom še nekaj časa v majici, zamigetalkal z migetalkami in zaškrtal z zobmi. Ko se je umiril in ko so se  feromoni razkadili, se je pustil še parkrat pofotkati, nato pa je splezal na zaveso.

Paco me ljubeče gleda

Ko sem po kosilu prišla nazaj, ga ni bilo več nikjer. Jokala sem, si pulila lase in hudo mračnih misli razmišljala o rezanju žil s plastičnim (in predvsem topim!) beštek nožkom. ;-(

Vpila sem: “Zakaj, o zakaj ste se ljubezenske silnice obrnile stran od mene? Zakaj, o, zakaj moram tako trpeti??? Ha?”.

Potem pa sem zagledala njo … Herbido. 👿

Herbida, mrcina, ki je spreobrnila Pacota

V trenutku sem vedela, da je kriva. Herbida je zakrivila Pacotovo izginotje. Najprej ga je zacoprala s čaranjem svojih migetalk, nato pa še z vonjavami, ki jih ona in bibe njene sorte spustijo, če se jih dotakneš (reče se jim smrdljivci!). Revežu se je moralo zmešati in je odšel v širni svet, ali pa samo v najtemnejši kot sobe, da bi tam počakal Herbido in z njo delal male PacoHerbide. 😡 :kissing:

V tistem trenutku nisem bila razsodna, na ves glas sem grozila, da če ga (Pacota) dobim v roke, ga bom vrgla ptičem zunaj. :seba:

Paco vrni se

Ni nama bilo usojeno. Pacota ni bilo nazaj. Zdaj mi je hudo. Pogrešam ga. Pogrešam te, Paco. Oprosti. Ne bom te vrgla ptičem. Pridi nazaj. Prinesite mi Pacota nazaj. Lahko tudi drugega Pacota. Samo da ne bo smrdljivec (kot Herbida). 😮

Štorija o ugajalni hendikepiranosti

  By , , ,

Živela sta starša, ki sta hotela svojemu otroku le najboljše. Prav tako sta želela, da dete odraste v zrelo, obzirno in predvsem dobro osebo, ki bo ugajala drugim in ki bo delovala po v kamen vklesanih normativih … Da bo štorija bolj pristna, bom detetu dala ime, spol, emšo, avto in psa. Ne? Prav, a spustim bedarije in ji dam samo avto? Tudi ne? Seveda ne. 🙂 Dete rabi zaenkrat le ime, vse ostalo bi jo čisto preveč izdalo. 😆

Torej … Dete, dekle oz. zdaj že ženska, nosi partizansko ime … Špela. Seveda to ni njeno pravo ime, vendar jo včasih njeni domači pokličejo s tem imenom. Nepomembna podrobnost, zato gremo naprej! Juhej!, za nosom in pred ritjo.

Špela ima velik problem, ki se mu reče ugajalna hendikepiranost.

Vic, ki to že skoraj ni

Poznate “vic” o Cirilu in Metodu, ki gresta v gostilno (kot že mnogokrat poprej) in naročita dva zrezka? Jaz tudi ne … več 🙂 Vsaj ne popolnoma — lahko da sta Janez in Franc, Mujo in Haso, ne vem. Važna je tako ali tako samo poanta. 😀

Ciril in Metod torej naročita dva zrezka. Ciril je bil vzgojen podobno kot Špela, Metod je pač bil Metod. Čez nekaj minut natakar prinese dva zrezka:  enega velikega in enega majhnega. Ciril seveda pusti, da Metod prvi izbere zrezek. Metod zagrabi vilico in bam! brez pomisleka čopne veliki zrezek.
Ciril osuplo vpraša: “Zakaj si vzel ravno VELIKI zrezek?”
Metod: “Kaj zaj kompliciraš? Vzel sem vElkEga, ker ti itak vedno vzameš manjšega. Nekaj cajta sem ti prišparal.”

Jabke in njih stanovalci

Kaj ima Špela z zgornjim vicem? Veliko. Špela je vedno delovala po principu: daj drugim prednost. Če sta bili na mizi dve jabolki (jabki/japki), je Špela vedno pustila drugim izbiro. Ja, in? Ja, večinokrat je pristala pri japki s stanovalcem. 😆 Ni ji preostalo drugega, kot da je zbezala stanovalca iz “hiše”, obrezala z japke, kar se je obrezat dalo in pojedla, kar je ostalo. Če je sploh kaj ostalo. 😉

Čokolada me nima rada

Podobna scena se je velikokrat odvijala še z drugimi rekviziti, recimo čokolado. Tudi če je imela le še en košček, si ga Špela ni na skrivaj zbasala v gofljo in potem vsa čokoladna okoli ust trdila, da sploh ni imela čokolade. Nikoli. Nikdar.

A-a, Špela tega ni naredila. Ponudila je še zadnjo drobtinico, tako je pač bila navajena. Ja, in kaj potem? Ponavadi je ostala brez čokolade, kaj pa drugega. 😀 Najbolj jo je prizadelo, ko ji njen lupček ni ponudil zadnjega koščka čokolade. Zakaj jo je prizadelo? Ker je vedno najprej pomislila nanj in bi mu dala vse, še ovitek od čokolade … on pa njej ne. Še bolj mu je zamerila, da je zadnji košček kar pogoltnil in da ni niti užival v njem. Alo! V čokoladi je treba uživat.

Avtobus in pošasti

Seveda se Špelina ugajalna hendikepiranost ne konča pri čokoladi, ah, kje pa! Špela je namreč vedno pomagala starejšim, bolnim, poškodovanim, izgubljenim, če je seveda naletela na njih. Ne bom rekla, da je skakala po zavetiščih, bila vsako uro namalana v domu za ostarele ali kaj podobnega. Je pa zato vedno spustila naprej na avtobus starejše osebe, jim odstopila sedež, jim pomagala nesti težke cule. Sploh si ne znate predstavljati, kako težo navlačijo včasih mamke z busa. Grozljivka! 😀 Večino časa je zato na busu stala, se drenjala v sprednjem delu in komaj dihala, ker se mamke pač niso spravile v zadnji del busa, ampak so raje spredaj zabasale vse, kar se je zabasati dalo. Za nameček je nekajkrat doživela še grobo odrivanje in suvanje s torbicami nekaj penzionističnih pošasti (res, morali bi videti njihove izraze), ki so se trdno odločile simulirati tankovski marš na avtobusna vrata.

Pika na i, besede besede

K ugajalni hendikepiranosti nujno sodi upoštevanje sogovornika v pogovoru. Špela je večino časa (ne vedno 😳 ) pustila sogovornikom, da so povedali svoje, se naredili pomembne in se napihnili kot pavi (po potrebi). Seveda je to trajalo in trajalo in ko je končno prišla do besede, nobenega ni več zanimalo, kaj je imela povedati. Nekateri so vmes že zapustili prizorišče dialoga, triloga, pentaloga … 😕

Zaključek ali kaj ima Špela k vsemu dodati

Ker vsi nismo pavi, bomo pustili Špelo, da pove še svoje mnenje. Špela, prosim.

Špela: “Aloha! Sem na odvajalni terapiji, odpravljam ugajalno hendikepiranost. Eno samo stvar vam polagam na srce: dajte se je znebiti še vi, ker z njo … ne boste prišli daleč. Ali pač? Hm ….” 😕