Babe so žleht (2.del)

V prejšnjih delih … Ženkica in TudiJazSemNašelSulico hopacupa, Ženkica zapletla z  Bakrenim, cela štala, pustila oba, ujagala Rokija Modrega, prevzela, pocoprnila, poslala Rokija na težko pot iskanja Znanja, sama doma zganjala hudiča in pol, Roki odšel na dolgo pot, videl stopinjo BigFoot-a, rešil Supermanu rit, srečal govorečo štrikajočo kravo, pomagal padlemu angelu in zaspal v blatu … Čudno, vem, ampak vse ima svoj smisel. Na nek način pač.

Roki Modri se je predramil, ker ga je začelo zebsti v noge, pa tudi muhe so ga začele obletavati, ker so mislile, da je že crkovina. Skobacal se je iz posušenega blata in zazijal, ko je v bližini opazil čuden stvor s pol-ptičem na glavi in z zelenim ptičem na roki. Pol-ptič je bil v enem izmed prejšnjih življenj ptič, potem pa se je naveličal, si dal vgraditi steklene oči in se odločil ždeti mišičnjaku na glavi. Ptič na roki je približno takrat pozelenel od zavisti (še kar naprej je zelen, ker se je barve že navadil).

Roki je zagledal čuden stvor...

“Stari, kaj se je pa tebi zgodilo? Zakaj imaš pol-ptiča na glavi?”
“Raje ne sprašuj,” je sramežljivo odvrnilo mišičasto ptičje strašilo.
“A je ženska kriva?” je Roki vseeno nadaljeval. Mišičnjak je molče prikimal.
“Ajajaj, tole ti povem … babe so žleht!”
Mišičnjak je spet pokimal in pri tem mu je ušel rahli nasmešek, ki je nadvse dobro povzel stavek “Končno nekdo, ki me razume in ki ga ni strah tega priznati.”

V žaru razumevanja trpljenja sta se dedca objela, po moško seveda, se še nekaj časa hihitala, si pripovedovala mastne šale na račun babnic, jih malo pošimfala, obrala in dokončno skozlala ves gnev, ki se je nabiral v njunih beticah vsa ta leta. Rokija so ob slovesu oblile solze, ko je zagledal Lassie. Lassie mu je povedala, da je ves cirkus okoli njenega, pardon njegovega, prihoda nazaj domov čista in popolna holivudska izmišljotina. Lassie je samec in to ponosen samec, ki je moral vrsto let skrivati svojo pravo identiteto zaradi brezveznih režiserskih muh. Vse to mu je načelo živce in nekega dne je potalac vse rože, vsem mačkam povedal svoje, poscal nogo lastniku, pustil zajeten kupček pred vrati in zbežal svobodi naproti. Lačnega, prezeblega in moralno zmačkanega je našel ZelenoPtičastMišičnjak in od takrat sta pes in njegov najboljši prijatelj.

Roki je neutolažljivo hlipal, dokler ga Lassie ni oklofutal in mu rekel:”Bodi dedc, porkatace!”, pri čemer je imel sam solze v žalostnih pasjih očeh.

Še Lassie se je prišla poslovit.

Lassie in ZelenoPtičastMišičnjak sta dala Rokiju še par napotkov glede MatiNiŠeŽelvjaJuhe, ga poljubila v slovo, potem pa šla pečt kokice in gledat prvi del nove nadaljevanke Babe so žleht. Roki je še nekaj časa stal in razmišljal, če je ena boga filana paprika res vredna vsega tega truda. Potem se je spomnil na vse nove prijatelje, ki jih je dobil na poti, si zažvižgal techno priredbo Kekčeve pesmi in začel prestavljati noge: levo pred desno, desno pred levo in tako naprej in tako nazaj, dokler ni ugotovil, da stopiclja na mestu. Lopnil se je po čelu in odmaširal naprej. Ura je cajt, cajt pa je dnar, dnar pomeni nage babe, nage babe so hopacupa, hopacupa pomeni evolucijo, evolucija pomeni boljše življenje … Enkrat! In ne nujno v tem vrstnem redu. Med premišljevanjem o smislu življenja brez filane paprike se je privlekel do čudne rožnato-rdeče-bele skale. Ni se kaj dosti obiral, niti ni občudoval barv, ker je bil bolj mahnjen na modro.

Roki je plezal čez čudne kamenine...

Skoraj bi omagal in obupal, ker mu je glas razuma preveč na glas dopovedoval, kako vse skupaj nima smisla, še najmanj zaradi ene bedaste filane paprike, potem pa je zagledal … nekaj, kar mu je vlilo dodatnih moči, poguma in sodček nerazsodnosti.

Zagledal je MatiNiŠeŽelvjaJuha

Nekje nad njim se je dvigovala gmota, na kateri je počivala sama MatiNiŠeŽelvjaJuha in mu prijazno mežikala. Za čudno skalo se je plezalna stezica, ki niti ni bila stezica, prelevila v drugo plezalno stezico, ki tudi ni bila stezila, bilo pa je definitivno nekaj plezalnega.

Prečil je sloje čokoladnega kamenja...

Uspelo mu je, prebil se je na vrh! MatiNiŠeŽelvjaJuha ga je radovedno motrila in tuhtala, kaj bi mu rekla, če jo povpraša, zakaj še ni želvja juha. Na njeno srečo je tega ni vprašal …

MatiNiŠeŽelvjaJuha mu je zaupala skrivnost o Znanju...

“MatiNisiŠeŽelvjaJuha, kako sem vesel, da sem te našel!”
“A si ti počen slučajno? Saj nisem skrita!”
“No, to že, vendar … daleč je bila pot do tebe.”
“A nisi prišel z redno avtobusno linijo?”
“Ha?!”
“Ubožec …”
“Jebatga, nisem vedel. Pa saj ni važno. Zanima me nekaj drugega…”
“Reci miško, kaj te zanima?”
“Bi me prosim nehala klicati miško?”
“Ni problema, miško… no, kaj te zanima?”
“Porkacvet… eh, daj, povej mi nekaj … vsi mi govorijo, da si pametna in stara, še posebej stara, ziher poznaš skrivnost o Znanju.”
“Ja, poznam.”
“No, in?”
“Kaj in, miško?”
“Ugggh, bemumišjake … alo, a bi mi jo slučajno zaupala? Rad bi prišel do filane paprike, pa me babnca maltretira in zajebava, da hoče najprej imeti Znanje! Jaz pa sem lačen!”
“Lej, Roki, saj si Roki, ne da? Stvar je takšna …”, si je MatiŠeNiŽelvjaJuha obliznila ustnice, “moram te opozoriti, da ti morda Znanje ne bo všeč. Hočeš vseeno tvegati?”
Roki je tako vneto prikimal, da se mu je snela čelada.

MatiŠeNiŽelvjaJuha je skomignila z želvjimi rameni in mu začela razkrivati skrivnost Znanja.

Roki Modri je najprej prebledel, nato pomodrel, nato pozelenel in na koncu postal zariplo rdeč od besa.

“Joooooooooooj, ne me zajebavat, no! A sem zaradi tega prišel tako daleč?”
“Ne jezi se na mene, miško, sprejmi to Znanje, želel si ga, zdaj boš pa moral živeti z njim.”
Puf! MatiŠeNiŽelvjaJuha je …

… spustila zajetno zalogo postanega zraka izpod želvje haube (prdnila je, ja, prebava v njenih letih ni želvji kašelj).

“O packa!” Roki se je na hitro pobral, niti mu ni več rekel. Z žalostjo v srcu in obupom v očeh se je prepustil terenu, najraje bi se kar pahnil v prepad, vendar je bil preveč utrujen za takšne hece. Sploh ni opazil, da se je vmes že znočilo in da nanj preži nihče drug kot PretečaGolazen.

Roki bi se najraje pahnil v prepad.

(se nadaljuje …)

Babe so žleht (1. del)

Roki Modri se je nič hudega sluteč zmatran privlekel domov, upal je na večerjo, na slastno filano papriko v paradižnikovi omaki, kos kruha, malo lupčkanja in mečkanja pred televizorjem … in potem? Potem ga je zadel besedni valjar! Ženkica, ki je bila njega dni krasna frfljasta veščica sladkih besed in še slajšega pogleda, je zadnje leto postala prava lajajoča coprnica. Nič, čisto nič ji ni bilo več prav: ne rdeč 1800 W jekleni konjiček s hepa filtrom, niti moževa zloščena čelada, niti njegove nežne modre roke. Hotela je več! Več! Več! Hotela je grad, pa ljubimca, pa tri ponije in dva zlata kita, osebnega stražarja, zavistne sosede in Znanje. Slišala je praviti o legendi, da naj bi nekje na svetu obstajalo Znanje, s katerim lahko ostaneš vedno mlad, bujnih oblin in polne denarnice. Te govorice je seveda pobrala pri manikerki, ta jih je slišala od moža gostilničarja, ki jih je slišal od potepuškega Francija, ki jih je slišal od pijanega Sebata (op. avtorja: moja mala osebna šala inu zlobica), ki jih je pobral od krave, ki je štrikala na drevesu in ji je bilo dolgcajt, zato je pijanim mimoidočim pripovedovala napol izmišljene zgodbice.

Baba ga je nahrulila kot psa

Ako gre verjeti štikajoči kravi, gre legenda nekako takole …

V deželi za tisočerimi vijugami in stotinami ravnih črt, kjer lesni črv ne domuje in molji še niso našli zatočišča, živi prastara MatiŠeNiŽelvjaJuha, ki pozna skrivnost, kako ostati večno mlad in … bla bla bla. V glavnem, Ženkica, ki je imela polno masla na glavi (dokaz #1, dokaz #2) je po ločitvi od TudiJazSemNašelSulice in po prekinitivi strastnega razmerja z Bakrenim sklenila lagodno živeti do večnosti in še naprej. Našla si je bimbota Rokija Modrega, ki se je vanjo zatreskal bolj, kot se zatreska žebelj v desko. Bil je edini, ki bi lahko zanjo poiskal Znanje in ji omogočil zavladati svetu …

“Ljubica, kaj bi rada od mene?!” Roki Modro je nemočno vil roke, se neizmerno potil pod čelado in upal, da je slabo slišal.
“Rada bi, da greš … Ne! Hočem, da greš in poiščeš neko staro želvo. Zmigaj svojo rit, baje da ni daleč. Ko prideš do želve, jo povprašaj po Znanju. Ostalo bo že vedela. Mislim, da ji pravijo MatiŠeNiŽelvjaJuha.”
“Ljubica, ampak … ampak lačen sem in voham filano papriko …”
“Šibaj, da te ne vidim! Papriko sem pojedla. Dobiš papriko, ampak le, če se vrneš z Znanjem!”

Rokiju Modremu ni preostalo drugega, kot da se je odpravil na pot. Hodil je, hodil …

Pot se je vlekla in vlekla ....

Za trenutek je zamižal in potem skoraj padel v nezavest, ker je na tleh zagledal skrivnostno stopinjo BigFoota, pošasti pa nikjer. Lakota in želja po filani papriki mu ni dala, da bi izživel tisto pustolovsko žilico, ki ga je tiščala med tretjim in četrtim rebrom.

Stopinja BigFoota se je narisala od nikoder.

Prebolel je zamujeno priložnost zalezovanja BigFoota in se sklonjene glave malodane spotaknil ob kriptonit, ki so ga nepridipravi pripravili za onesposobljenje Superman-a. Ker se mu je dedc smilil, ja zagrabil skalo in jo zalučal v onostranstvo, kjer je nekemu bogu podzemlja tako močno padla na kremplje, da ima še danes kratke. Vsaj prihrani za manikuro (za razliko od Ženkice).

Z eno potezo je zagrabil, dvignil in zalučal kriptonit.

Ni se zavedal, da ga z bližnjega drevesa gleda krava, ki je ob nenavadnem prizoru za trenutek odložila štrikanje in junaka povabila na klepet. Splezala sta na zlato skrinjo, častno mesto junakov in na drevesih štrikajočih krav, malo počvekala, se nasmejala na kravin račun.

Štrikajoča krava ga je povabila na častno mesto na klepet...

Krava je Rokiju Modremu s težkim srcem potrdila, da si legende o Znanju ni popolnoma izmislila. Zaupala mu je, da je že mnogo junakov šlo na lov za skritim Znanjem, a se do sedaj še nobeden izmed njih ni vrnil. Roki Modri je prebledel, vendar se na srečo zaradi skafandra to ni videlo.

Krava mu je z žalostnim srcem potrdila resničnost legende.

Roki Modri se je zahvalil kravi in že hotel težkih nog naprej za nosom in pred ritjo, ko je še ujel njen klic.

“Počaki malo, muu! Peš ne boš daleč prišel, muu! Vzami moj leteč bidon, meni pri štrikanju na drevesu tako ali tako ne koristi …”
“Joj, ne morem …”
“Nehaj jamrat, porkabik! Vzami leteči bidon in muu!”
“Kaj naj rečem … hvala!”

Roki je zajahal leteči bidon in odfrčal kot … vesoljec na letečem bidonu. Bizarno, priznam, vendar dobro za zgodbo. Verjemite.

Leteči bidon je odfrčal kot ... leteči bidon, kaj pa drugega!

Pri letenju sta dvakrat prebila zvočni zid, enkrat domišljijskega in enkrat skoraj potrpežljivostnega. Naenkrat se je bidon med letenjem ustavil in odvrgel vesoljca skupaj s pristajalno kupolo. Roki Modri je še zadnji trenutek pred izstrelitvijo uganil, kaj se dogaja, zato se je hitro zbasal v malodane premalo kupolo in trdno zatisnil oči. Česar ne vidiš, tistega ni. Pristanek ni bil ne nehak, ne trd, bil je ravno pravšnji, da je Rokiju Modremu uredil prebavo in da se kupola ni strla kot jajčna lupina.

Pristajalna kupola je zdržala pristanek, Roki Modri pa tud.

Splezal je iz kupole, se razgledal in spredvidel, da ga čaka jeba.

“Jebiga, saj sem dedc,” si je rekel in zagazil v goščavje. Vodil ga je njegov občutek za čas, smer in lepoto utripanja metuljevih kril. To z metuljevimi krili je bedarija, bere se pa lepo. Priznajte! V glavnem, ko je prilomastil čez goščavje in bodikljavje, ni mogel verjeti svojim očem. Najprej je pomislil, da se mu nabira rosa na vizirju … ampak ne … res je bil … videl je …

Roki Modri je pogumno zagazil v goščavje.

Gledal je angela in gledal ga je točno v rit. Mali se je cmizdril na robu goščavja in na vse pretege stokal, jokal in vzdihoval. Zakaj? Ker je bil padli angel. Zvrnil se je z rolerji, punca pa se je z njegovim najboljšim frendom odpeljala naprej in ga pustila reveža samega. Roki Modri ni mogel le gledati vse te žalosti in potoka solz, navsezadnje je bila zemlja okoli padlega angela že razmočena (od solz, sline in kdo-ve-česa-še)  in zadnje, kar je potreboval, je bilo živo blato. Stopil je do njega in ga skušal pomiriti.

“Dragi moj angel, veš, povedal ti bom eno modrost…”
“Ueeee, ueeee, kaaaaaj mi boš povedal, muueee, šmrc, šmrc…”
“Babe so žleht.”
“Ja, to maš pa prav. Šmrc.”

Roki je skušal pomiriti in potolažiti padlega angela.

Glede na to, da se je mali nehal cmeriti, bi lahko rekli, da je bil uspešen. Roki mu je dal flajšter na razbito koleno, ga potrepljal po perutih in ga poslal za pobeglo punco. Hotel je stopiti naprej in zagazil v blato do kolen. Medtem, ko se je bojeval z blatom, ki mu je skušalo pogoltniti in sezuti škornje, se ni zavedal, da ga z bližnje gomile, ki so ji rekli PisekiNaKupi, nekdo opazuje … nekdo s ptičem na glavi oziroma štirje pari oči, en par celo steklenih.

Z gomile PisekiNaKupi so Rokija Modrega opazovali štirje pari oči ...

Rokiju se ni dalo več samemu mikastiti z blatom, nehvaležni padli angel se ni niti obrnil in tako ni videl, da je njegov rešitelj v težavah. Roki je iz ipike (inata, kljubovalnosti) sedel direkt v največji drek (op. avtorja: blato, razmočeno prst) in v trenutku zaspal …

(se nadaljuje …)

Avantura in doldajanje do onemoglosti

V soboto sem jo zgubila … avantursko nedolžnost. :mrgreen: Kriva je Škofjeloška mestna avantura, kjer smo se dajali gor in dol. Alo!!! Že vidim zgrožene poglede. Če pričakujete pregrešno pogrošno zgodbo, polno žgečkljivih scen in nagEcev… emmm … ste na napačni strani. 😆

Skoraj dva meseca pred avanturo…

sparkica je iskala nekoga, ki bi bil dovolj nor in dovolj mahnjen na dogodivščine, da bi šel z njo na Škofjeloško avanturo. Po srečnem naključju je Matej (kolega s kajtanja) ugotovil, da za to avanturo še nima kamerada in ja, da se je pripravljen žrtvovati :mrgreen: Matej in Mateja, neustrašni avanturistični duo, eden velik blizu metra devetdeset, druga bližje metru in žiletki… hehe, bila sva zanimivi pojavi, definitivno 😛

Vseh 14 dni prej…

sparkica je potila krvavi pot (tako se reče, ni bilo masakerja!) in bila ves čas takorekoč v prisilnem mirovanju. Zlila se je v eno s stolom in tipkovnico, oči so ji švigale levo in desno, uboga reva (ki je za 90% sranja kriva čisto sama) ni šla niti tečt. Niti enkrat. G.r.o.z.l.j.i.v.o. Zatekale so ji noge (čeprav ni noseča), imela je strašne krče v njih (čeprav je pila magnezij), počutila se je über grozno. Če ne bi bila prijavnina za škofjeloško avanturo že plačana, verjetno ne bi brali tega. Zagotovo ne bi brali tega. Ampak, ker to berete, se je očitno nekaj zgodilo…

Petek, 20:00 (zvečer, valda)

Vso potrebno opremo sem zvlekla na sredo sobe, bilo je je za pol avta. Priznam, bicikla in rolerjev nisem zvlekla na sredo sobe, pa je bilo robe še vedno za pol avta. Kako-pa-drugače. Začela se je eliminacija in na koncu (okoli 23:30) sem ostala z dvema rukzakcema in eno torbo. Za en popoldan in eno spanje na seniku. Sama sebi sem čestitala za tako uspešno kompresijo in se spokala spat!

Sobota

3:50 (zjutraj, ja, ob 7:00 je bilo treba biti v Škofji Loki, ki ni za sosednjim vogalom)

Kolo in rolerji so že čakali v avtu, zmetala sem not še ostalo kramo: spalko, dva rukzakca, torbo, dvojne tekaške čevlje, ene kolesarske čevlje, kolesarsko čelado in vrečo upanja, da me ne bodo grabili krči po nogah in da bom zmogla preizkušnjo. Verjemite, da 14 dni totalnega mirovanja načne še tako dobro kondicijo. Mimogrede, Leteči tepih (francoski kozolc aka scenic) je več kot fantastičen! Če daš ven zadnje sedeže, lahko v prtljažnik spraviš celo mastodonta z zobno ščetko in kalodontom vred. (Mastodont in kalodont sta v prejšnji povedi zgolj zaradi rime.)

5:00 Po kavi, lahkem zajtrku, navijanju las in popolnem make-upu (zadnji dve točki sta čista laž) je bilo treba na pot. Če ste na avtocesti do Ljubljane zapazili čudno bitje, ki je na ves glas pelo in vreščalo, obstaja velika verjetnost, da sem to bila jaz (minus vreščanje).

7:10 Malo zalutala, pa tudi prilutala nazaj … na pravo cesto in končno na predvideni parking v Škofje Loki. Obvozi pač, cesta v izgradnji.

7.45 – 9.00 Matejev prihod, prevzem štartne številke in skrivnostnega zemljevida, Matejevo študiranje zemljevida, moje pošiljanje priprošenj nogam, naj ne zajebavajo, logistične mahinacije (stvari iz enega rukzaka v drugega, pa v torbo, nazaj iz torbe, odlivanje vode iz meha), indijanski plesi za segrevanje, koorje postavanje pred štartom, nervozno (nevidno) grizljanje levega kotička spodnje ustnice, opazovanje sramežljivega aerobičnega segrevanja (sramežljivi s(m)o bili tekmovalci, voditeljica je bila super)… in končno …. štart!

Naslednje stvari so se dogajale med 9:00 in 17:30 uro. Morali se boste zadovoljiti s takšno časovno opredelitvijo, ker noben izmed naju (Matej & Mateja) ni imel ure. LOL!, ja, vem. 😆

Ker sva štartala kot druga, sva ugotovila, da ne bo nič s strategijo zasledovanja in da bova morala sama odkrivati poti po principu poskusi pot – lopni se po betici – obrni – teči v drugo smer. Na mojo srečo po zaslugi Matejevega super navigacijskega občutka ni bilo veliko lopanja po betici.

Prvi del (do 11. kontrolne točke) je potekal v centru mesta in bližnji okolici.

Padla je prva kontrolna točka, nato še druga točka. Po prvih nekaj kilometrih sem že malo čutila noge in si mislila “če bom tole danes zdržala, sem dobra …“. Začela sem ponavljati mantro o peresni lahkotnosti nog in ja, ja, ja, ni mambodžambo, pomagalo je. Sledile so tretja, četrta, peta (gor, pa dol, malo levo, malo desno, malo čez travnik, malo po ulicah) … in končno šesta. Presenečenje. Reka. Ob reki drevesa. Na drevesih vrvi čez reko. Jap, treba se je bilo pripeti na vrv in se spustiti čez reko. Mislila sem, da me bo strah. Me je bilo? Niti malo! Adrenalin je kar pljuskal po žilah.

Matej se je spustil čez in medtem, ko sem se odločala, po kateri vrvi od treh bi se spustila čez (vse tri so bile zasedene), se je nekaj tekmovalcev vrinilo vmes in hehe, smešno, povedati moram, da so imeli dedci (večji od mene) težave pri plezanju na drevo. 😆 No, vsaj v nečem sem jih posekala. V treh potezah sem bila na drevesu in že bingljala na vrv. Tri, štiri in pognala sem se v praznino.

Šlo je kot strela, ker je vrv malo visela. Z glavo naprej sem drvela (malo pretiravanja ne škodi) drugemu bregu naproti in si pomagala z rokami, da je šlo še hitreje. O šit! Nisem se spomnila, da se na drugi strani verjetno vrv tudi dvigne. Če se že nisem prej spomnila, sem kmalu začutila v rokah, ko mi je začelo zmanjkovati moči. Zadnja dva metra do drugega brega sem se komaj kaj privlekla. Dečko na drugi strani, ki je pomagal na “ženski” vrvi, me je spodbujal in odleglo mi je, ko je rekel: “Daj noge na vrv, zdaj se pa dvigni… in spusti.” Vmes me je odpel z vrvi. Seveda sem ga ubogala in se spustila. KABOOOOM! 😀 Z metra in pol sem se zložila po tleh kot hlod (seveda s čelado na glavi). 😀 Zakaj? Ker mi je a) zmanjkalo moči in b) zdrsnilo zaradi rokavic. 😀 Dečko in ostali, ki so pomagali na drugih vrveh, so prebledeli … “A si vredu?” je previdno vprašal. “Valda! Že kaj hujšega sem dala skozi,” sem čisto skulirano odvrnila, v sebi pa se zahvaljevala teti Pehti in stricu Bedancu, da sem pred padcem držala jezik za zobmi, ne med njimi (kot imam grdo navado — to se vidi tudi na fotkah). 😀

Matej me je smeje čakal takoj za prvim grmovjem. Rekel je, da ni nič videl, ampak da je slišal. Hehe, si kar mislim, kaj je slišal, ja. Moj neroden KAABOOOM! 😀 Ne mislit, da me je ta pripetljaj spravil s tira. No go Joe! 😀 Oddrvela sva naprej — vsaj meni se je zdelo, da sva drvela, Matej je lepo ležerno hodil s svojimi dolgimi kraki :mrgreen:

Obdelala sva še preostale točke do devete, kjer nas je čakalo … aha … ja … presenečenje, valda! 😀 Zastavica na drugi strani reke (Sora). Most je bil čisto predaleč, sploh pa ne bi bilo zabavno… Režala sem se kot pečen mačorin, v zadnjih korakih do vode sezula copate in nogavice in z bojnim krikom (tihim seveda) skupaj z drugimi zagazila v ledeno mrzlo vodo. Režala sem se vse do trenutka, ko sem se spomnila, da sem (pametna kot vijolica) spravila ključe od avta v nahrbtnik … na svojem hrbtu. Raje nisem niti pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi se zmočili. Frdamana elektonika. 😛 Po napotkih gledalcev, ki so se neizmerno zabavali (saj smo se mi ostali tudi) ob pogledu na tacajoče monstrume v ledenici, smo gazili malo levo, malo desno, da bi našli prehode, kjer bi bila voda nižja. Na koncu sem prišla do spoznanja, da sem majhna in da nič ne pomaga — do pasu moram v vodo, sicer bom čofotala po vodi do naslednje sušne dobe.

Na drugi strani smo ugotovili, da je treba še enkrat čez, ampak čez drug pritok (Selška Sora), kjer je bila voda sicer nižja, vendar tok bolj deroč in kamenje bolj spolzko. Če je šlo prvič po ledvicah, je šlo tule kot po jajcih. 😀 Mestni del se je s tem zaključil… začelo se je gor-n-doldajanje 😆

Prosim, brez zgražanja, da so nas organizatorji mučili in da smo morali nadaljevati premočeni … potem je bil namreč kolesarski del, kar pomeni, da smo se preoblekli. Kdor se ni, si je bil čisto sam kriv!

Zajahala sva vsak svojega vranca na nožni pogon in odpuhala namesto odpeketala proti Lubniku in Lubniški jami. Pod Lubnikom smo morali parkirati konje in odkrevsati na romanje proti jami (vmes nas je nekaj primerkov za trenutek zalutalo, ampak smo se hitro z-našli), kjer nas je čakal Jeti. Pa dobro no, ni bil Jeti, bili so jamski ljudje, no, jamarji, ki so skrbeli, da ni kdo ostal v jami. Pred jamo je bilo treba malo čakati, ker se nas je nabralo kar nekaj, v jamo pa je smela le dvojica naenkrat. Počitek smo izkoristili za basanje s kalorijami in dozo smeha, spoznala sem tudi nekaj starih avanturističnih mačkov… opala, sva že bila na vrsti! Jama? Klavstrofobične in temne 3 minute. Več lahko pove Matej, če ga boste povabili na pir. 😛

Po jami je sledil “skok” na vrh Lubnika, kjer je Matej v planinski koči poskrbel, da nisem dehidrirala. Hvala Matej! 😀 Kot hudo pametno bitje sem namreč pred tekom izlila pol meha, da ne bi bil rukzak pretežek … pred bicikliranjem pa sem pozabila doliti eliksir. Ne, ne šnopsa. Vode! V.o.d.e.

Pičila sva nazaj do biciklov, jaz s koleni pod pazduhami, ker me je špikalo v njih, in pri biciklih doživela burni pozdrav tamkajšnjih dveh simpatičnih prostovoljcev (hehe, face!). Juhej! Skoraj malo žalostna sem ugotovila, da sta najina konjiča še ena izmed redkih na konjskem parkplacu. Jebatga, vsi ne mormo bit Modri Dirkači, a ne da? 😛

Skoraj malo mrtva, a vseeno dokaj živ(ahn)a, sem žvečila beljakovinske ploščice, se nacejala z izotoničnim napikom in vodo… wuuhuuu! Sledil je eden najboljših spustov v dolino, kar sem jih imela čast izkusit! Splačalo se je pljuvati kri in zašvicati hudiča in pol že samo zaradi spusta! Res! Zdaj takoj grem še enkrat na tisti breg, da se lahko spustim z njega! Samo recite! Samo recite, pa grem!

In potem spet vzpon … lej ga zlomka, počasi sva le prilezla na naslednjo pod kotom prislonjeno ravnino (=breg), ki jo kličejo Planica. Tam se je bilo treba odločit: a) ali pešake na Križno Goro ali b) s pEciklom na Sveti Jošt. Z Matejem sva se dogovorila, da na sir ziher ne bova lezla (hehe), da raje narediva križ čez goro… in sva odkrevsala peške. Ob prihodu nazaj sta naju jeklena vranca pozdravila z glasnim rezgetom (cvileče bremze, da ne bo pomote!).  😆 Spet spust! Tokrat gozdno-koreninski. 😀 Vmes smo naleteli na neko slavje pri cerkvi, lahko da je bila poroka. Še dobro, da so nevesto pospravili v cerkev, sicer bi jo lahko kateri izmed fantov nabasal na štango. Štango kolesa!!! Packi!!! 😆

Malo za cerkvijo je bila orientacijska preizkušnja. Šest skritih točk in slaba ura do časovne zapore za veslanje – po časovni zapori namreč ni bilo mogoče več veslati. Matej je šibal naprej, sama sem krevsala za njim, ker mi je koleno odpovedalo poslušnost. Čez petnajst minut se je prikazal iz gozda ves krvav, kot da bi ga raztrgale divje zveri. Zveri sicer niso bile, bilo pa je trnje. Dvakrat. 😀 Naj še nekdo reče, da vitezov ni. Sicer nimajo več šlemov in raje skačejo okol v kolesarkah… pa vseeno. 😀

Štiri od šestih je bil dober izkupiček in šibala sva proti točki dvajset, kjer nas je čakalo rolanje.  Ne ne ne! Nismo rolali džointov, pa tud tobaka ne, niti nismo rolali muzike, pač pa smo se rolali. Z rolerji se je bilo potrebno prebiti do kilometer oddaljene točke za veslanje. Tri leta nisem rolala in pričakovala sem, da se bom vsaj zvrnila, če ne že obležala zaradi krčev v nogah. Ni bilo niti prvo, niti drugo, bilo je tretje: vmes sem se morala za trenutek ustaviti, ker sem postala tako lačna, da so bili vsi v radiju 500 metrov v resni življenjski nevarnosti. Požvečila sem še zadnjo beljakovinsko ploščico in potem je šlo spet naprej. Do prvega spusta z rolerji … Ne vem, če sem že omenila … z rolerjev sem  odšraufala bremzo, ustavljat se pa tud ne znam… preveč dobro. 😀 Zmagal je razum in pred spustom sem se sezula in v štumfih pricapljala do mesta za veslanje. Heh, raje tako, kot pa da bi končala z razbito betico … ali pa v vodi. Verjamem, da ni bil lep pogled, upam pa, da je bil vsaj smešen 😆 Resnici na ljubo … nisem bila edina v štumfkih. 😛

Na žalost sva zamudila veslanje … no, žalost je zelo relativna. 😀 Po eni strani sem bila vesela, ker nisem ziher, da bi bila sploh še pri moči veslati. Ne vem, če se da glumiti vodno gljivo, tud če se ne da, jaz bi jo… 😛 Trčečim rolakanjem sva odrajsala nazaj do biciklov, se preobula, požvečila nekaj napolitank (hvala punce!) in piči-miško zavrtela pedala do zadnjega vzpona na Osolnik. Vzpon na Osolnik se je vlekeeeeeel in vleeekel, ni pa bil slab, niti ne dolgočasen. 😀 Glavna nagrada je bil spust do cilja na drugi strani. Itak.

Končala sva kot 12. od 17 ekip, kar je bilo zame čisto dovolj dobro, za Mateja pa tudi. Vsaj tako mi je zatrdil. 😉 Kljub utrujenosti na koncu sem bila več kot navdušena.V cilju nas je pričakal omamen krof, spoznala sem še par super žensk (Martino in Nejo), s katerimi smo se ob golažu narežali do solz. V glavnem … über hudo fajn 😀

Organizatorji si zaslužijo pohvalo, zahvalo in še enkrat pohvalo, istotak super simpatični in uberkulski fotograf, ki mi je dovolil objaviti svoje fotkice tudi tukaj, da ne boste zehali ob samem besedilu 😀 Hvala še enkrat vsem skupaj! Ziher ne bom pozabila! Kaj že?! 😆

Sem že omenila, da iščem kompanjona za Velenjsko mestno avanturo? Matej je že zaseden 😀 Če je kdo za malo mazo-zabave, naj mi čimprej pove, prijave so do 25.9., avantura pa je 3.10. Pliiiiiiiz, naj se nekdo opogumi! 😀

Originalno galerijo z avanture najdete tule, slikce sebe sem snela dol, da ne bom kradla pasovne širine … in še enkrat povem, da jih je posnel super-duper fotograf Samo. Hvala Samo 🙂

P.S.: Po avanturi sem šla k moji tanarboljši prjatlci Katji na piknik in tam odplesala v noč … pristala pa na seniku, mokra od solz. Smeha, da se razumemo. Ampak to je že druga štorja…