Ogenj me spominja na dom, na domače, na mojega dragega, ki je tisoče kilometrov stran. Gledam obraze, vidim zgodbe in iskreče oči. Opazujem jih, kot da me ne bi bilo tam. Prijetno mi je, ko se smejejo mojim besedam in mojim šalam, vendar… Nisem samo to. Ni me tam in vendar sem. Kot da bi hodila po peščeni obali, ki se dviga in spušča, tako kot plima prinaša in odnaša življenje v pesek.
Bila sem priča pravemu boju dveh kolosov, ki sta čepela na svojih repih in se za obstoj, za samice, za prevlado ali zgolj iz dolgega časa. Dve muhi pa sta se iz dejanskega golega dolgočasja začeli dajati dol na mizi, tik pred mojim nosom. Kot potencialni bodoči starš sem ju za dober zgled spravila narazen in v travo, vendar ne morem jamčiti, da sta preživeli.
Jezi me, da sem zbolela. In to ravno takrat, ko bi lahko preizkusila potapljanje, surfanje ali pa samo lebdenje na vodi. Začelo se je z dejstvom, da sem pozabila doma kopalke. Odpravim se na največji otok na zemlji in pozabim kopalke 😕 Če si sredi pozitivnega ničesar, a vseeno ničesar, je to lahko problem. In potem sem staknila še puščajoči nos, štiri-dimenzionalni glavobol in počutje, kot da bi me zbrcali vsi kenguruji tega sveta. No, vsi kenguruji Avstralije, kar je skoraj isto 😆
Ne dam se, ker bi bilo čisto preveč enostavno, da me navaden več-dimenzionalni prehlad spravi ob dobro razpoloženje.
P.S.: v isti album Roo-land so dodane nove slike… in še bodo dodane.
