Grossglockner, Ötzi, in palačinke

Großglockner ali Veliki Klek je s svojimi 3798 višinskimi metri veliko večji od mene. Ja, tudi od Triglava. 😀

Tokrat smo pohodniško-plezalno opremo pustili doma, ker smo želeli doživeti Hochalpenstraße jahajoč jeklene beštije. In tako smo šli: trije motorji, trije motoristi in ena baba, fotoaparat in Nüvi 😀

Pod Velikim Klekom lenari ledenik oziroma bolj natančno njegovi ostanki.

Do vznožja ledenika se da priti tako peš kot z mini gorsko železnico — mi smo zaradi neudobne hoje v motorističnih oblekah izbrali zadnjo možnost (moškemu delu ekspedicije je vsak izgovor prišel prav).

Ob poti so table z letnicami (1960-2005, po 5 let), ki označujejo, do kod je tistega leta segal ledenik. Žal vas moram seznaniti s slabo novico: ledenik se tali in to frdamano hitro 😕 Dobra stran tega pa je, da bodo morda našli mojega bodočega ženina, ko se bo led dokončno stalil. Ötzijevega sorodnika tokrat žal nismo našli. Počakati bo treba še kakšnih pet let in ga več ne bo. Ledenika namreč. 😕

Hoja po ledeniku ni drekec pekec, že zato ne, ker lahko zdrsne. Improvizacija stopnic poskrbi, da do tega skoraj ne more priti. Razen, če hočete, da bi prišlo. Ali nekaj takega. Več bo jasno pri opozorilni tabli, ki sledi.

Pri taljenju ledu (led se tali, sneg se topi?) v ledeniku nastajajo razpoke. Ene so manjše, druge so večje. Predstavljajo pa idealni alibi v primeru, da se želite koga znebiti. “Ups, spotaknil se je” ne bo zaleglo le, če boste osebo tiščali v preozko razpoko in ji morda celo stali na glavi, oseba pa bo preklinjala (vas seveda) in vreščala. Da ni potrebno zgubljati preveč časa s samim iskanjem razpok, je poskrbljeno s primernimi opozorilnimi tablami, ki v človeku zbudijo pregrešne misli. Interpretacijo zadnjega stavka prepuščam posameznemu bralcu. Packi :mrgreen:

Detalj z ledenika, za vse tiste, ki ga morda ne boste nikoli videli od blizu. Tej perspektivi se reče tudi Sparkičina perspektiva.

Po preizkušanju trdnosti ledeniške podlage smo se vrnili na razgledno točko, kjer se je med tem nabralo ljudi z vsaj petih avtobusov, avtomobilistov, motoristov, kolesarjev paje bilo še enkrat toliko. Med pasenjem zijal po ljudeh sem dobila čuden občutek, da nekaj opazujejo. Kaj pa naj si človek misli, če gleda druge, kako visijo preko ograje in s prstom vztrajno prebadajo zrak. S pogledom sem sledila njihovim kretjam in zazijala (na široko odprla usta in vzdihnila “oh?!”).

Tam so bili. Kosmati, mali, mičkeno zavaljeni, večji od domačih mačk in manjši od leva. Pravi pravcati svizsceljni, svizsci ali murmeltiere. Glede na to, da so delali reklamo (in še delajo menda) za zelo znano čokolado (mnjam!), so bili videti dokaj hladni ob vsem prebadanju zraka opazovalcev. Neprizadeto so se pasli in čakali, da vsi pripravijo fotoaparate. Med tem, ko smo vsi čakali, da kateri od njih (bili so trije) potegne iz kožuha čokolado in jo zavije…

… se je eden izmed njih odločil pokazati svoje kaskaderske sposobnosti. Kako zgleda nekdo, ki se stlači v premajhno luknjo in potem spet prileze iz nje? Demonstracija na naslednjih dveh fotkah.

Če mislite, da je to vse, kar sem odnesla z naše ekspedicije, ste v zmoti. To je šele sredina zgodbe. Ker mi je bil Tolkienov Gospodar prstanov všeč, bom sledila njegovemu zgledu in Začetek ekspedicije (pot do Velikega kleka) opisala naslednjič…

Hm… kaj je s palačinkami iz naslova? Pojedla sem jih (bile so za večerjo) :mrgreen:

Seks na deželi

Skoraj vse živo in gomazeče, ležeče, stoječe ali hodeče ščebeta, čivka, govori, poje ali namiguje o Seksu v mestu. Ker ne živim v mestu, ne vem, če vse, o čemer je tam govora, dejansko drži. Vem pa, kar drži za Seks na deželi.

Če si v mestu lahko privoščite mimobežne afere, je to na deželi praktično nemogoče. Zakaj?

  • Prvič, na vasi je omejeno število pripadnikov nasprotnega spola ustrezne starosti.
  • Drugič, tudi če so, so verjetno v neustreznem starostnem razmerju z vami.
  • Tretjič, lahko da so tudi v neustreznem sorodstvenem razmerju z vami.
  • Četrtič, tudi če prvič, drugič in tretjič ne drži, vas vsepovsod spremlja vsaj en par oči.
  • Petič, tudi če se skrijete v gozd, bo verjetno v najmanj primernem trenutku na vas naletel sosed, ki se je prišel “past” v državni gozd :mrgreen:
  • Šestič, če se izognete gozdu in osebo povabite domov, boste najbrž pozabili pospraviti obiskovalčeve čevlje (=škornje). Pozor! Oprezajočim očem ne uide čisto nič :mrgreen:

Na vasi si nimate kaj začeti z dragimi čevlji z vrtoglavo visoko peto. Zakaj?

  • Skoraj vsaka vaščanka (razen mene) ima vsaj en par škornjev. Že vedo zakaj. Zakaj še jaz nimam škornjev? Ker imam stare pohodniške čevlje 😀
  • Če nimate avta, morate pešačiti vsaj 500 metrov, če ne 5km do najbližje avtobusne postaje. Mazohistke (tiste, ki ste to sposobne delati v tankih visokih petah), tiho prosim!
  • Koruze se v visokih petah ne da okopavati, poleg tega pa imajo krave čisto svoj pogled na modo in visoke pete, zato boste namesto odobravajočega pogleda prej dobile zabodenega. Žal.

Na vasi običajno živijo nekoliko bolj robustni in robati ljudje, kaka vzvišena mestna frajla bi rekla, da so neotesani, grobi in nesramni. Zato ni priporočljivo nositi preveč ali preveč vpadljivega nakita in ličil. Zakaj?

  • Mimogrede lahko pokasirate kak žvižg, lahko pa tudi posmeh v stilu “Še malo, pa ti bo odpadel omet!” ali “Zakaj si pa tako opicanjena?”.
  • Med potjo iz vasi v mesto vas bo zdelala vročina, ki vam bo razmazala tudi najbolj trdovratna ličila. Na koncu boste kot Indijanke tik pred napadom ali kot ponesrečena Picassova slika.
  • Najlepši in najdražji kos nakita se vam bo verjetno zataknil za kak štrleči del na avtobusu in tam spustil dušo.
  • Pri prekomernem polivanju s parfumi, parfumskimi vodicami in deodoranti se vam bodo začeli vaščani na daleč izogibati. Morda bodo celo rekli, da od vas veje smrad. Vonj po potu lažje tolerirajo, ker to pomeni, da ste verjetno nekaj delali, ne pa padli v lužo smrdečice. Morda pa vas v oblaku parfumskih hlapov sploh ne bodo videli in bodo mislili, da je prišel sodni dan. V vsakem primeru boste pokasirali neodobravanje ali celo rabuko.

Na vasi nesramno drage (in grozno čudne) obleke znanih modnih kreatorjev in njihovih fejkerjev (ne fakerjev!) ne bodo opažene iz istih razlogov, kot so bile nabavljene. Kupovanje Guccijevih torbic in podobne navlake je stran metanje denarja, ker nihče ne bo dojel, kakšen zaklad prenašate naokoli. Zakaj?

  • Ljudje na vasi smo bolj preprosti in ne damo toliko na kreatorska imena. Nič hudega, če je na majici za košnjo ali na trenirki za valjanje po travi na veliko namalana znana znamka ali vsaj njen približek, le veliko nam ne pomeni. Hlače so hlače in bolje je, če niso preklemano drage, ker potem dobiš dvojne.
  • Oblačila se na vasi ponosijo veliko prej ali pa se, po drugi strani, nosijo veliko dlje. Kmašni gvant se nosijo za boljše priložnosti. Na žalost tudi odhajanje v službo šteje mednje. Ko se kmašni gvant tako obrabi, da ni več primeren za v javnost, se ga uporabi za košnjo, kopanje na vrtu, valjanje po blatu ali enostavno za prelaganje po bajti. Nositi kmašni gvant, ki še ni obrabljen, za domača opravila, je prepovedano in preganjano. Običajno s strani tistega, ki pere, lika, šiva in/ali plačuje nova oblačila.

Morda sem vam s tem odprla čisto novi svet, nakazala novo perspektivo in čare podeželskega življenja. Če me bo kdo označil za kmetavzarico, prav. Če me ne bo, tudi prav. Seks na deželi je neizčrpno zanimiva pogruntavščina in tega si ne pustim vzeti :mrgreen:

Slovarček besed

  • pokasirati: požeti, dobiti
  • rabuka = glasno negodovanje, nestrinjanje s primesjo preklinjanja in dretja
  • opicaniti se = našemiti se s pretirano količino nakita ali z izstopajočimi oblačili
  • fejker = ponarejevalec
  • kmašni gvant = boljša obleka ali oblačila za v mestu, službo, šolo
  • namalano = poslikano, naslikano, nalepljeno

Tarinan loppu! ali Konec zgodbe!

Končno. Zadnji zdihljaji foto epa s Finske.

Če ste pričakovali bolj “turistične” verzije fotk (npr. znamenitosti, gasilske slike, poziranje), sem vas razočarala. Če ste pričakovali hudo umetniške fotke, sem vas razočarala. Če niste pričakovali nič, ste bili na boljšem. No, vsaj upam, da ste :mrgreen:

Vsaka dežela ima tisoče zgodb, nekatere so očitne, druge so skrite in vsak popotnik jih odkriva po svoje. Eni površno in površinsko, drugi globoko in globinsko, tretji pa blodimo nekje vmes 😀

Upam, da vam bodo spodnje pike na i,j in š všeč 😀 in da vas bo zamikalo obiskati Finsko, deželo miljaužent jezer, brezovih gozdov in savn. Za začetek lahko preberete kakšno knjigo Arta Paasiline, definitivno priporočam Gozd obešenih lisic in Očarljivi skupinski samomor. Naj vas naslova ne odvrneta. Finci pod trdim oklepom skrivajo humoreskne prebliske, dobre duše in tu in tam utrujenost od promilov 😀 Če ne veste, kako bi otroku (v primeru, da kdo od vas pričakuje) dali ime, ne bo nič narobe, če bo Hanna, Anti ali Seppo 😀 Morda celo Mika ali Kimi 😀

Zvita, ne me vprašat, če še vedno hranim kaj za konec :mrgreen: To je to 😀

Brez skrbi, nekaj časa vam bom dala mir s fotkami in raje kako našvasala :mrgreen: