Depilacija možganostroja

Sobota se je začela skoraj enako kot vsaka sobota. Po moje tudi, ja. 😕 Vstala sem ob 4. zjutraj, ker je bilo potrebno skuhati kavo in se pripraviti za pot — za pot na morje. Tisti, ki ste že kdaj rili sredi sezone na hrvaško obalo, verjetno veste, kaj nas je čakalo in da se takšnih stvari ne dela. Sredi sezone v soboto štartati na morje je enako kot rezanje žil s topim plastičnim jedilnim nožkom.

Dolge kolone vozil so se pričele že pri prvi cestninski postaji na hrvaški strani. Na srečo smo se zaradi motorjev lahko znašli (vožnja po robu odstavnega pasu), drugače bi čakali najmanj uro.

Potem se je začelo… 🙁

Zaradi manjše neusklajenosti GPSa in voznika (=voznikovega trmarjenja), smo zgrešili pravi odcep z avtoceste in zato morali narediti dodatnih 20 km. To ni bi bilo nič hujšega, vendar je par minut kasneje oče, ki je vozil za nama s Sparkijem, zaradi trenutka nepazljivosti padel z motorjem. Motorju je odtrgalo smerokaz in odlomilo stopalko nožne zavore, oče pa si je malo poškodoval roko. 😕  V delčku sekunde je dejansko ravnal zelo prištevno: če ne bi položil motorja, bi s čelado butnil vame oz. v mojo hrbtenico in morda me danes več ne bi bilo tukaj, da bi vam razlagala o tem…

Po tem, ko sem mu pomagala dvigniti motor, sem se kar nekaj časa tresla. Vse do Biograda sem bila v rahlem šoku. Oče je šel domov (motor je bil še vozen), ker tak ni mogel na morje, midva pa sva se odpeljala naprej.

Na avtocesti so bile strnjene kolone Čehov, Poljakov, Nemcev, Avstrijcev, nekaj Slovencev, Angležev in Nizozemcev… Vse zabasano! Motoristi (nisva bila edina, ki sva šla na morje z motorjem) smo se večino časa vozili med obema kolonama, na sredini po črti. Avtomobili so namreč kar naprej stali ali se premikali po polžje, z motorjem pa več kot toliko ne moreš stati, ker je prvič pretežek, drugič pa si neposredno izpostavljen soncu, zato se je treba znajti… Na tem mestu moram pohvaliti večino voznikov (ne glede na narodnost), ki so se umaknili levo in desno takoj, ko so za seboj opazili motor. Niso bili le vozniki osebnih avtov, ampak tudi tovornjakov in kombijev. Še enkrat hvala! Thank you! Danke! 🙂

Na žalost sva videla posledice dveh verižnih trčenj, vendar, kot je bilo videti, ni bilo nič katastrofalnega — vsi vpleteni so bili videti nepoškodovani, nastradala je le pločevina. Malo pred tunelom Sv. Rok sva videla zoogleneli avto, iz katerega se je še kadilo. Glede na množico čakajočih, ki so stali nedaleč stran in na odsotnost reševalcev sem sklepala, da so vsi preživeli. Stisnilo pa me je vseeno. Tik pred tunelom naju je motor začel zaj*bavati. Obrati so kar naenkrat padli in motor je začel ugašati. Na srečo je bilo v bližini parkirišče, kjer sva se ustavila, se malo nadihala (jaz sem namreč že videla, kako tam taboriva, ker ne bova mogla naprej) in poskusila iti naprej. Motor je delal, kot da nikoli ne bi zaj*baval. Porkamadona pa dvigovanje pritiska 😀

Nadaljevanje poti je minilo brez večjih zapletov in nevšečnosti. Ob srečanju s prijatelji, ki ta teden še lepo kempirajo ob morju, so nama povedali, da so imeli na poti dol ravno pred predorom Sv. Rok nesrečo in da je njihov avto totalka.  Zanimivo je, da je nama motor začel crkovati na istem mestu.  😕

Namočila sem rilec, se peljala s čolnom in preganjala ribice s prsti na nogah. Čeprav samo za tri ure 😉

Pot nazaj je bila še bolj pestra, saj sva se hotela izogniti tako avtocesti kot jadranski magistrali zaradi gneče. Če vsi rinejo v soboto dol, potem vsi ostali rinejo v nedeljo gor :mrgreen: Pojma nimam, kje vse sva se vozila, bilo pa je definitivno zanimivo. Skoraj nama je zmanjkalo bencina, jedla sva polnjeno vješalico in polnjeno pleskavico v Udbinah, vozila sva se po kravjih poteh in plezala na hrvaško streho sveta — Velebit. Domov sva prišla preko Brežic, Bizeljskega in Slovenske Bistrice, kjer mi ni bilo niti za sladoled. Res sem bila utrujena 😕 Na koncu sem že ugotavljala, ali bi bilo boljše dobiti hemeroide ali samo žulje na riti. Vozila sva se celo večnost.

Doma je bilo tačas vse narobe. V soboto je pEsika dobila vročino. Na srečo (v nesreči) je bil oče doma, ker je morala še enkrat na operacijo, vstavili so ji celo kateter. Rana se ji sploh ne celi tako, kot bi se morala. Če ji do petka ne bo boljše… ji ni več pomoči… 🙁 Upam, da se bo zlizala. Danes sem spet njena varuška…

Fotk je le za vzorec, ker me fotoaparat ni hotel ubogati… drugače pa je Hrvaška tako ali tako relativno blizu in si jo boste kdaj sami podrobneje pogledali 😉

Razkrite in razgaljene planinke

Še zadnja na temo klekljanja z velikim K 😉 Že dvakrat sem napovedala razgaljene planinke in tokrat jih dobite.

Seveda ne gre za planinke v človeški podobi, upam, da je to vsem jasno 😀 Če bi hodila naokoli in prosila planinke (potomke opic), naj se razgalijo, da jih bom lahko objavila na blogu — dvomim, da bi jo poceni odnesla. Verjetno bi dobila vsaj permanentni mejkap za najmanj mesec dni, naredile bi mi prostor za nov zob in me prikrajšale za šop (če ne kar celi čop) las :mrgreen: Ker sem strašno miroljubno bitje (bemusunce, če kdo upa ugovarjat!!!), se nisem hotela spuščati v preveč konfliktne situacije 😀

Opica na spodnji sliki na vašo srečo ni razgaljena, razgaljeno je le njeno zahrbtno početje – nadlegovanje rož, žužkov in ostalih živih in neživih bitij. Nadleguje čepe…

… pa tudi stoje. Njenim trem očem (ne, nisem čudo narave, objektiv štejem zraven) le malokaj uide.

Plavoooki zelenonogi žužkon je kar izzival in klical po fotoseansi. Ko je zahteval plačilo za svoje poziranje (mislil je, da ga že samo plave okice naredijo Paula Neumanna), sva sklenila kompromis: njegovo fotko (ja bil je on in imel je oné, tako je vsaj trdil :mrgreen: ) moram objaviti na blogu. Upam, da zdaj to bere, da ne bom čez kakšno žužje leto dobila položnice z obrestmi (bemusunce, če si to upa!!!).

Ko sem zaključila PaulNeumannovsko seanso z žužkom, me je nedaleč stran čakal spodnji par, ki je brez slabe vesti odvrgel še zadnjo troho sramežljivosti in se pustil pofotkati med petjem “Just the two of us”. Misel na osebico Mini-me iz Austin Powersa je čisto po naključju prečkala sinapse v moji glavi. In glavah dveh alter-egov 😀

Čepe v travi mi je uspelo ujeti motorista, ki se je hotel zaleteti v regratovo lučko. Na mojo in regratovo srečo mu je poskus spodletel.

Ko sem se nerodno motovilila naokoli, sem si skoraj opekla prste na spodnji ognjeni lepotici. Tako je žarela in blestela, da je vsemu ostalemu pobralo barve in ostrino. Te rože so strašno nevarne za oči in dušo, ker se človek prav nemarno zaljubi v njih in naenkrat ne vidi nič drugega. Kljub trenutni omotici sem uspela odtrgati oči od nje. Komaj, ampak res komaj…

Zatem sem jih zagledala. Modre na rumenem, kot indigo črnilo na rumeno-zelenem papirju. Te so bile bolj sramežljive sorte kot tisti par zgoraj, zato sem jih morala “pritisniti” kar od daleč. Niso vsi tako ekstrovertirani, kot smo nekateri :mrgreen:

Ko sem že pri ekstrovertiranosti… oče me je definitivno šokiral presenetil, ko je hotel, da ga slikam, kako grabi lepotico za prsi :mrgreen: Mami te fotke raje nismo pokazali, da ne bi bilo nepotrebnega pretepa :mrgreen: Lepotici je očitno prijalo, kljub temu, da se je sramežljivo obrnila stran 😉

S to napol erotično fotko zaključujem pripoved o razgaljenih planinkah in klekljanju z velikim K.

Morda zaključujem tudi s Sparkičinimi bajkerskimi dogodivščinami, ker bom glede na trenutne količine dežja, ki že drugi dan obliva moje gležnje,  skorajda prisiljena spremeniti kategorijo bajkerske v podvodne ali čolnarske :mrgreen:

Sredina brez začetka ni par

Ker sredina zgodbe brez pravega začetka ni zgodba, tako kot fant (mož) brez žene (punce) ni par, boste izvedeli, kako se je naša ekspedicija “Nevarni in nenevarni kotači na Veliki Klek” sploh začela… in ne, ni se začela s prvim korakom, ampak s polcanjem vek.

V petek, dan pred odhodom, se je utrgalo nebo in dež je hotel poplaviti našo malo vasico. Da bi bilo takšno početje uspešno, bi bilo potrebno mnogo mnogo dežja (smo namreč na hribu), a vseeno. Če ne bi poskusil (dež namreč), ne bi mogel vedeti, da je njegovo početje brca v temo. Iz tega se lahko nekaj naučimo. Kaj? Pozabila sem, bilo pa je zelo pomembno. :mrgreen:

Med samim nalivom smo se odpravili v Graz po novega otročiča. Ne, nismo šli kupiti človeškega otroka, pač pa novo igračo za Sparkija. Ganz glanc (=popolnoma sijočega, še toplega) novega (=izpod čekiča) Zumota. Naj povem (za ne-GPS-o-file), da je to krasna mala navigacijska naprava za na motor (vodotesna, zaslon na dotik, pa še pot ti kaže povrh vsega :mrgreen: ). Otročiča ste imeli priliko videti v akciji že v prejšnji objavi (s sredino zgodbe), nisem pa vam še povedala, da je že od rojstva večjezičen. Imela sem priliko opaziti (in opazovati) napotek v treh jezikih in istočasno! West po Untere Schütt.

Na pot smo šli v soboto ob 4. zjutraj. Do tja smo namreč imeli okoli 350 km in želeli smo priti čim prej, da bi lahko dlje časa vandrali po bregovih. Med prvim počitkom (privoščili so mi celo kavo!) sem uspela dokumentirati ostanke naliva iz prejšnjega dne. Kapljice so se hudomušno muzale (kot se pač hudomušno muzajo kapljice dežja), ko sem si popravljala frizuro glede na svoj odsev v njih. Muzale so se zato, ker so me vrgle na finto: frizura in čelada sta dva popolnoma nasprotna pola urejenosti :mrgreen:

Do Celovca smo šli po avtocesti, morda še malo dlje – ne spomnim se, ker sem še dremala na zadnjem sedežu, nato pa smo začeli z vijuganjem po ovinkasti poti med krasnimi vasicami. Vasice so štele mogoče deset hiš (ajd, recimo dvajset), čisto vsaka pa je imela tudi svojo cerkvico z ošiljenim turnom.

Cerkvic je verjetno toliko zato, da med vasicami ne bi vladala prevzetnost in faušija. Drugega razloga ne vidim 😀 Frčali smo mimo travnikov, pašnikov, po dolini med hribi, na hribih so se bohotili gozdovi, nekje vmes pa so bile vse omenjene vasice. Pri naslednjem postanku smo zmotili čisto nič vijolične krave, ki se so se sončile… Malo više namreč ni tako vroče, kot bi si kdo mislil… Ja, kdo bi si to mislil 😀

Tik pred začetkom resnega vzpona se nahaja vasica Heiligeblut (Sveta kri). Mogoče se tako imenuje zato, ker marsikateri kolesar/pešec res skoraj pljuva kri, preden pride na vrh prelaza. Mogoče :mrgreen: Opazite koničast turn?

Pri vzpenjanju (od Heiligeblut naprej) se ponudi pogled na dolino, po kateri privijuga večina obiskovalcev. Trava (ki se jo vidi tudi na spodnji fotki) je bila tako mikavna, da bi se najraje zvalila vanjo, vendar sem se raej zadržala. Pogled na kotalečo Sparkico verjetno ne bi bil preveč prijeten :mrgreen:

Definitivno prijeten pogled so nudili številni kolesarji (Pikica in Helenca, tudi za vaju bi se kaj našlo 😉 ) vseh starostnih skupin in spolov. Z veseljem smo jih prehiteli. Tu in tam me je prijelo, da bi kateremu od njih pomagala v klanec z držanjem za sedež, vendar se bojim, da bi po prvem takšnem izpadu morala pešačiti na vrh. Ne vem, zakaj ste moški včasih tako občutljivi?! :mrgreen:

Videla sem tudi vsaj dve utici/barakici/lopi/hiški, v katerih bi se dalo krasno preživeti kak teden ali dva in dati misli na pašo. Ali pa se sami spraviti na pašo :mrgreen:

Pobočja na obeh straneh doline bičajo manjši ali večji slapovi. Škoda, da ni bilo bolj vroče, ker bi se dalo kar fino stuširati 😀 Pri 15°C pa neke pretirane želje po tuširanju ni bilo :mrgreen:

Ne vem sicer za kaj, a vse potočke, ki nastajajo zaradi taljenja ledenika, so ustavili z gromozanskim jezom.  Upam, da tipa na sliki nista pripadnika kakšne izmed terorističnih organizacij, sicer se vasicam nižje v dolini slabo piše 😀

Če sta začetek in sredina par, manjka še konec, da jih naredi dinamični trio. Ali familijo 😀 Sledi še ena objava na temo klekanja, ki bo dejansko vsebovala eksplicitno razgaljene planinke.

Mini slovarček:

  • polcanje: podpiranje (če je nekdo podpolcan, lahko pomeni, da ga prijatelji po pijanki spravljajo domov)
  • ganz glanc: moja nova pogruntavščina, nemška popačenka, ki označuje nekaj svetlečega, krasnega, sijočega, zdrgnjenega, spoliranega; ganz glanc so lahko npr. avtomobili ali pleše 😉
  • ne-GPS-o-fil: oseba, ki ne živi samo za navigacijske naprave in ki zna priti iz kraja A v kraj B tudi brez njih
  • turn: cerkveni zvonik – tisti del cerkve, kamor se najpogosteje pogleda, ker ima običajno gor pripopano uro