Category: bentenje

Ko se svet vrti, vrti se še ti, brez dopisa nič se ne zgodi

  By ,

Kdo bi si mislil, da bom kdaj imela opravka s tono birokracije, ki je sama sebi namen, katere dejanska pravila in interpretacijo le-teh poznajo samo tisti, ki pomagajo pri njeni ohranitvi, širitvi in vsesplošni prisotnosti. Na trenutke se mi zdi, da manjša podjetja postanejo velika samo zato, da je lažje delati z birokracijo. V večjih podjetjih se vse dogaja počasneje, ljudje ne odhajajo in prihajajo čez noč (razen če so pri vrhu), večina stvari je ustaljenih, čičkanje (=čičanje + čikanje) in čačkanje sta glavni vir adrenalina, informacij in rezultatov.

Potem prideš v majhno podjetje, recimo start-up, kjer se vse odvija bliskovito hitro (v primerjavi z dinozavri): ljudje prihajajo, odhajajo, zdaj so tu, malo tam, imajo veščine in vrline, a kaj jim to pomaga pri “operacijah in finančnih mehanizmih”, če nimajo papirja, ki bi te beštije nahranil? V boju z Birokracijo večinoma zmagajo papirnati dinozavri, ki ustrezajo zahtevi, da se tri leta nič ne spreminja, ker je ljudstvo dežele Birokracija naredilo tak načrt, v katerem se tri leta nič ne spremeni. Basta.

Draga Birokracija, upam, da kmalu ugotoviš, da si zgolj sama sebi namen, in da ti bomo še v tem desetletju lahko rekli “R.I.P.”.

Žal moram nehati, ker moram dokončati dopis zaradi še ene spremembe.

Freud, železniški kolibri in tri čiste

  By , ,

Začelo se je že v soboto, ostalo bi neopaženo, če se ne bi danes ponovilo… Dobila sem sem vabilo na konferenco “Mladi raziskovalci in zaposljivost” – prebrala sem “zapeljivost” in tuhtala, če je to novi fičr, ki ga morajo imeti MRji po doktoratu, da pridejo do službe. Freud, komentar? 🙂
Domov grede so me v podhodu na železniški postaji presenetili oglasi za Orto SMRT. No, SMART. Temačno okolje, sami Orto SMART plakati (kam so izginili ostali oglaševalci?)… Temna stran možganostroja se je poigrala za mislijo, da se nas hoče Simobil znebiti. Glede na to, kako se zadnje čase obnašajo do svojih uporabnikov (o tem ob priliki), me niti preveč ne čudi. Kaj?! Sploh pa ljudje pišejo tudi knjige z naslovom Očarljivi skupinski samomor! Še dobra je… in smešna.
Med mini-kosilanjem na peronu – za razliko od smrdečkotov s hitro prehrano ne jem na vlaku, tudi če gre le za štručko – so me vrabci vzeli za talko. Nisem se jim upirala, nekaj drobtin se mi ni poznalo. Sličajno mi je med prstoma ostal večji košček skorje. Vrabec Ferdo Petarda se je v sekundi odločil izvesti kompliciran manever Jaz sem železniški Kolibri. Nekje na pol poti mu je zmanjkalo poguma, obfrfotal je v zraku, ne da bi prišel do skorje. Ferdo, naslednjič malo več jajc!. Kakorkoli, iz tega sem povlekla lekcijo, ker sicer jaz ne bi bila jaz:

Če si dovolj lačen, si lahko kolibri, čeprav si samo navadni vrabec.

Z vlaka se vidi marsikaj, tudi to, da nekateri nimajo treh čistih. Predstavljajte si to: prvi večji ovinek po tabli konec Laškega, dva tovornjačka, firma Nivo. Drugi tovornjak prehiteva najprej avto pred sabo, nato še drugi tovornjak iste firme, seveda v škarje. Voznik na nasprotnem pasu se ustavi, ker nima kam. Tovornjaku se za dlako uspe zvleči nazaj na svoj pas.

Rekla bi, da voznik kombija nima treh čistih. Morda jih imajo tisti, ki so sprejeli novelo zakona o kazenskem postopku, da je s priznanjem krivde možno dobiti milejšo kazen? Mimogrede, novela zdaj definira tudi kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. Bomo videli, je rekel slepi…

“Dragi tožilec, bil sem poreden, zapravil sem par milijonov in še kakšno malenkost. Sorči. Res mi je žal. Lahko zdaj grem? Moram v nadzorni svet, ravno uničujemo firmo. Thx.”
“Dragi tožilec, bila sem pohlepna, nečloveška in uničila sem življenje mnogim. Jebat ga. Oprosti, kesam se. Dva dni sem že bila zaprta v hišo, lahko grem zdaj na dopust na Maldive? Fala lepa.”
Mamicu jim.

Deda na bencinski črpalki in morala za bedake

  By ,

Vre v meni, a besede nočejo na papir, kaj šele na blog. Bemu svet.

Starejši uglajeni gospod s sivo lepo pristriženo bradico, v sivi obleki, roza srajci in z rdečo kravato je, potem ko je natočil bencin v svojega merdžota, motovilil s cevjo, kot da bi bila pobesneli piton. Ni šlo drugače, ker je moral med točenjem bencina seveda telefonirati.

Če se ne motim, je na bencinskih črpalkah znak in/ali napis, da je uporaba mobilnega telefona med točenjem prepovedana. Vem, da nisem baš neki filozof, a vseeno… je možakar namenoma kršil to pravilo oz. se zanj sploh ni zmenil, ali zgolj ni vedel, da se to načeloma naj ne bi počelo? Uporništvo, statusna ignoranca ali le nevednost? Sumim ignoranco. Tako pač je, da ljudje z dražjimi avtomobili velikokrat mislijo, da nekatera pravila zanje ne veljajo in zato veselo ustavijo ali celo parkirajo, kjer se jim sprdne, ne dajejo smerokazov, preskakujejo vrste, jemljejo prednost… in niso edini. Kdaj drugič lahko navržem še kakšno o obzirnosti za bedake…

Ukvarjanje s takšnimi malenkostmi ni najboljši način zapravljanja časa, je pa dober povod za razmišljanje o morali. Zadnji dogodki, ki smo jim priča v našem vrlem in *akhm* spoštovanja vrednem državnem zboru, samo potrujejo, da je morala za bedake. Dokler bomo bedaki, ki se bomo trudili držati vsaj osnovnih moralnih načel, se bodo našli posamezniki, ki se bodo dvigovali iz naših množic rekoč: kaj je malo laganja in ponarejanja v primerjavi z večnostjo? Nič. Točno to.

Želim vam veselo kršenje pravil in zanemarjanje morale ali pa v jok in na drevo. Če bo šlo tako naprej, nam bo zmanjkalo ali sliv ali bedakov, ki bodo plezali na njih. Le igrače bodo ostale.