Category: bentenje

Oprostite gospodična, a lahko malo zmotim?

  By , ,

Spominja na štajerski remix Magnifica? Pa ni. To slišim vsaj enkrat na teden od simpatičnih mladeničev na ulicah Maribora in Celja. Tudi v Ljubljani, Murski Soboti ali Krškem bi verjetno lahko, če bi tja pogosteje zahajala.

Mesec dni sem se temu uspela izogibati zaradi razdaljnostnih razlogov, vendar me je že včeraj ta za posluh prikupna enovrstičnica čakala v parku. V zasedi. Potuhnjeno. V podobi mladega, simpatičnega in gobčnega fantalina z mapo v roki, ki je zavil proti meni. V tej fazi se mi vedno naježijo lasje in nabrusijo zobje.

  • Oprostite gospodična, a lahko malo zmotim?
  • Žal nimam časa. (Ta moj stavek je redno preslišan.)
  • Samo minutko! A že poznate… (Običajno jih prekinem, če sem le dovolj hitra.)
  • Žal se mi mudi. (Čeprav se mi ponavadi ne.)

Na tem mestu se dialog pogosto konča ali z umikom enega ali drugega govorca ali s kakšno kulturno, pa vseeno sočno iz mojih ust.

Zdaj se bo našel kdo, ki bo pomislil: Tale ženščurina/bitch/baba mora imeti hude probleme s seboj, da ji mladi, prisrčni, simpatični in postavni fantje povzročajo opisane stranske učinke že ob samem pogledu, kaj šele ob tako kratkem in ljubkem dialogu.

A je dovolj, če omenim samo dve besedi? Pripravljeni? Mladinska knjiga.

Zavoham jih na kilometer. Bila članica. Pika. Muchos slabe izkušnje. Obožujem knjige, vendar niti slučajno ne MK.

Konec pesmi, konec remixa, konec članstva in konec bentenja 😆

Tagged   

A je tako težko?!

  By ,

Brez veze sem porabila pol ure, da sem ugotovila, kje točno imam naslednji teden konferenco. Običajno to sploh ni noben problem, ker organizatorji jasno in krasno napišejo naslov, priložijo še kak zemljevid in 1..2..3.. google maps in je zadeva rešena.

Tokrat je pisalo samo University of Cambridge. Ok, ja, univerza… ki ima X kolidžev na Y km2. Pravzaprav je skoraj celo mesto univerza. Naivno sem mislila, da če malo pogooglam, bom čisto enostavno našla ta konferenčni center. A little tomorrow 🙂 Našla sem telefonsko in email, samo naslova ne. Ni se mi dalo gnjaviti teh Angležev po mejlu, to sem si pustila kot zadnjo opcijo.

Vendar sem jih našla, lenobe nemarne. V registracijskem obrazcu so dobesedno skrili naslov konferenčnega centra, ne kot lokacijo konference, ampak kot prenočišče. A bi bilo tako težko dati ta naslov že takoj na spletno stran?! Tristo kosmatih veveric in dva naga člana Chippendales 🙂

No ja, če pomislim, da so glavni organizatorji Grki in glede na pretekle izkušnje z njimi… priznam, nisem preveč presenečena.

Farsa iz realnosti

  By , ,

Ne morem si pomagati… ob stavku “moram si kupiti novo knjigo o bontonu, da bom lahko študente učila bontona oz. da jih ne bom česa napačno učila” se v moji notranjosti razleže huronski smeh (kljub današnji žalosti). Tak smeh prihaja ne samo iz srca, ampak že od tazadnje ali celo od gležnjev. Učiti nekoga bonton, če ga še sama ne premore toliko, da bi zjutraj pozdravila/odzdravila ali se za spremembo obnašala kot ne-egocentrično in ne-egocentralistično bitje?! Narobe svet.

Najraje bi zagugala piratsko ladjo, tako kot Jack Sparrow s svojimi pirati, da bi se svet ali pa ladja, na kateri sem, obrnila okoli. Zdaj po nebu letajo pujsi s krili, opice se režijo iz vsakega drevesa, prepir je za vsakim vogalom, hinavščina me gleda izpod medenih (mogoče celo medeninastih) las, posnemovanje s pikapolonicami me zasleduje na vsakem koraku… no ja, bo še kdo pomislil, da sem zakajena. Ne, nisem. Samo v takem norem narobe svetu živim. Kjer je belo črno, sivo modro, blontna pa je vseh možnih barv. Pomembnost se meri z znamkami (Samsonite, Nike, Adidas, kaj bo naslednje?!), prijatelji s tem, kako dobro se jih da manipulirati, ‘kri ni voda’ pa se rabi še posebej dobro takrat, ko je potrebno nastopiti proti ‘tujcu/prišleku’ v družini.

Kaj mi preostane? Najboljše, da mi zrastejo krila, da postanem pujs, odletim drugam in se smejem temu narobe svetu v brk.

Jack mi bo pomagal za steklenico ruma. Ho-ruk! Ho-ruk… Vzhod je zahod, zahod je vzhod.

Še boljše bo, če ostanem takšna, kot sem, to kar sem, da zame ostane belo belo z odtenkom sivine, črno črno z barvami mavrice. Blont je zame blont in bo blont ostalo, tudi če je zamaskirano s krvavo zeleno ali pink oranžno. Pomembnost se zame meri s tem, koliko dobrega deliš z drugimi, prave prijatelje se išče v človeških antikvariatih, še boljše pa na lastnih policah med starinami, ‘kri ni voda’ je potrebno dozirati v majhnih kapljicah in po pameti, pa še to samo, če je res nujno. Sicer se lahko zgodi, da ti na stara leta zmanjka krvi in vode.