Category: bentenje

Plavajoče črne beštije

  By , ,
Thorpe overbalances on the blocks during the heats of the 400 m freestyle at the 2004 Australian Championships, resulting in disqualification for causing a false start.Image via Wikipedia

Plavanje je en tak kraaaasen šport zaradi čudoviiiitiiiih plavalcev. Kot Pozejdoni stopajo iz bazena, manjka jim le še trizob, da bi zavladali množici, ki se slini po njih.

Budno spremljam vsako kapljico, ki se steka po njihovih mogočnih plečih, po njihovih mogočnih prsih in te roke, ah, te roke, ki bi lahko podpirale svet.

Stop! Nekaj je narobe pri tej sliki. Kaj je to? So nalili nafte v bazen? Zakaj so moji bogovi črni? Zakaj so moji bogovi gumijasto-neoprenski kot izložbene lutke v kinky sexshopu? Kje so moji lepotci? Kje so???

Kopalke. Super-duper-ultra-hitre črne kopalke, ki meni zastirajo pogled, ki mi odvzamejo pravico, da štejem kapljice na teh mogočnih plečih in teh mogočnih prsih. Te grde črne beštije, ki mi kradejo kapljice.

Govorijo (pišejo), da bi naj high-tech kopalke imeli vsi ali pa nihče (doping?). Jaz glasujem za to, da bi plavali brez kopalk, pa naj boljši zmaga. Uhhh koliko kapljic bi lahko naštela :mljask: :mrgreen:

Ko fseka, fseka!

  By ,

Ko fseka, te ne vseka malo, za pokušnjo, ampak prav, kot mora. Presneti hex-n-šus!

Ta baraba čarovniška me je u-žgala, ko je najmanj treba. Eh, bo že. Malo kazni za porkamadoniranje okol po blogih 🙂

Prosim pišite svoje bloge samo na desni strani, ker je moja leva stran kapitulirala.

Hvala za razumevanje :mrgreen:

Glavobol, zobobol in vampirji duha

  By , ,

Nabija. V glavi. Basi, činele, rompompom, vmes še žaga, Čisto običajna stvar in brusilka, njena sestrična, tudi Čisto običajna stvar. Bi jo odšraufala to glavo, pa se ne da. Bojim se, če bi mi uspelo po na-ključ-igrivi -ni usodi, je ne bi več našla med vsemu kupi črk, ki se premetavajo kot delfini po papirju.

Očeta boli zob. Lep, krasen, cel zob. Že dva dni. Zobozdravnica modruje in vrta, navrta, išče nafto, nafte ni, v zobu pa še kljuje. Danes je petek, konec sveta in slepa trmasta prepričanost, kako zobozdravnik, ki dežurno bdi nad vesoljem, hudobno čaka, da izpuli zob. Meni nič in tebi nič in zob je preč.

Med čakanjem na grand finale uzrem tisto luč v službi, ki razsvetljuje in ki sveti sebi sama v sebi. Za konec, za epilog, posveti še na moj prestol in mi spije tisti kanček energije, kot svetlobni vampir, ki čaka, da se moj duh poravna z bitjem src vseh čričkov in čebelic, potem pa neusmiljeno ugrizne in trdi, da je praznina odrešitev, da je tema luč in da živim v svetlobi, ki ji ni obstati.

Grem. Iščem. Acetilsalicilno kislino. Danes ni več moj dan. Bil je, a ni več.