Category: bentenje

Kurji ležeči policaji

  By , , ,

Spet sem pri vaških kronikah. Nekateri ljudje so posebni, drugi pa še malo bolj. Tudi pri nas imamo vaščana, ki bi ga lahko prištevala v zadnjo skupino. Verjetno mi ni potrebno posebej razlagati, da ima čisto svoje poglede na svet. Da me ne bi kdo napak razumel: je dober človek (kolikor je meni znano). Da boste lažje sledili zgodbi, mu recimo kar Pepi (čeprav mu ni tako ime).

Pepi živi ob cesti, po kateri poteka ves promet na naš konček Slovenije bogu za koleni. Po tej cesti vozi avtobus in se vozimo navadni smrtniki, ki smo manjši od avtobusa. Vozijo tudi traktorji, mopedi, motorji, kolesa in tovornjaki. Dejstvo je, da je pri Pepiju cesta tako ozka, da se morata dve vozili srečati zelo previdno. Skratka, ni dobro niti ne priporočljivo prehitro peljati. Poleg tega včasih Pepi pusti pol traktorja na cesti, kar še dodatno zmanjša manevrski in navigacijski prostor. V glavnem, tudi če bi hoteli, se mimo Pepija načeloma ne vozi (pre)hitro.

Pepi ima psa, ki mu bomo rekli kar Floki. Majhnega črno-belega mešančka, ki ob poletnih dnevih spi na cesti. Tako je, kar na asfaltu zaspi, ker je topel. Floki je ves dan na prostosti, ima tudi pasjo utico in senik, kamor bi lahko šel spat. Vendar Floki spi na cesti. Floki je že star, kar pomeni samo, da pri nas na vasi ne vozimo preko živali, tudi če sedijo,čepijo ali spijo na cesti. Flokija vsi poznamo in njegova že skoraj častitiljiva starost je zavidanja vredna, ne samo pri njegovih pasjih vrstnikih, ki že preganjajo mačke po pasjih nebesih, ampak tudi pri ljudeh… Seveda, če se pasja leta preračunajo v človeška 😆

Poglejmo še enkrat trenutno situacijo: imamo ozko cesto, občasno parkiran traktor na cesti, Flokija, ki redno spi na cesti in nas, ki se vsakodnevno vozimo mimo.

Zdaj pride preobrat. Naš Pepi je modro ugotovil, da se ljudje še vedno vozijo prehitro (?!?) in da mora ukrepati. Ker je cesta občinska in je potrebno za karkoli v zvezi s prometom najprej zaprositi, nato čakati in čakati, na koncu pa še malo čakati, se je odločil ukrepati na lastno pest.

Brihta Pepi si je omislil ležeče policaje. Pazite! To niso navadni ležeči policaji, kot jih je možno videti po mestih, primestjih, zaselkih in še kje. Ne. Pepi si je omislil POSEBNE ležeče policaje. Reče se jim kurji ležeči policaji. Ne norčujem se iz policajev, še najmanj iz ležečih! Berite dalje, če hočete, da vam bo bolj jasno…

Kurji ležeči policaji so kokoške in petelin, ki se pasejo… kje? Točno. Ob levem in desnem robu ceste, na najbolj ozkem delu, med psom in traktorjem. Tako. Kakšno vezo imajo kokoši in ležeči policaji? Čisto enostavno. Spomnimo se, kaj je značilno za kokoši. Verjetno se spomnite “letaš naokoli brezglavo kot kokoš”? In “ne tekaj čez cesto kot kura”? Ja, to je to. Kokoške rade tekajo čez cesto in to ravno takrat, ko misliš, da si že mimo nevarnosti. Potem pa BUM! in perje! in kokodajsanje! in katastrofa!

Nekoč smo povprašali Pepija: “Pepi, zakaj imaš ob cesti kokoši?“
Pepi je modro odgovoril: “Moje kokoši so namesto ležečih policajev. Vsakdo, ki jih vidi, pelje počasi.“

Voila. Bili ste priča pravi posebni vaški modrosti.

Med pripovedovanjem ni poginila nobena kokoška, zna biti, da bo na poti domov.

Ta objava je v spomin vsem kokoškam, ki so za Pepija darovale svoje kokošje življenje.

P.S. Če z motorjem ali kolesom povoziš kokoš, ni niti malo zabavno. Izvedeš lahko pirueto, salto mortale in perpetum mobile kotaljenje.

P.P.S.: Če bom s kolesom padla zaradi kurjih ležečih policajev, bom najprej vsem kokoškam zavila vratove, nato pa še Pepiju. Kar tako, iz usmiljenja. Če bom seveda nezgodo preživela brez večjih poškodb.

P.P.P.S.: Izogibajte se takim posebnežem, ker vas lahko okužijo?!

Bum! bum! kot pasje bombice

  By , ,

Razpištoljena sem kot tristo hudičev ali dobra kila pasjih bombic. Zakaj? Zato…

  • Že drugi dan po uro in pol prazno zrem v monitor, medtem ko mi misli pohajkujejo po kaosu nekoga drugega. Zakaj? Ne vem. V bistvu slutim, samo se še vseeno sprašujem zakaj… To ni razlog, da bi se zaradi tega razpočila, je pa zanimivo. Sploh, ko sem prebrala še Wir können ja Freunde bleiben (ponosna lastnica bukvice od današnjega dne, madona so na amazonu hitri).
  • Kot ustanoviteljica DNSR v 90 odstotkih primerov stvarem, dejanjem in ljudem pripisujem pomen, ki ga ni. Ni pametno, ni zdravo, je pa zanimivo. Večkrat s čudnimi stranskimi učinki. Porkamizerija.
  • Že več kot štirinajst dni sem več ali manj samo poslušalec. Žal mi je, a od dialoga včasih pričakujem mičkeno več. To se bo kmalu moralo nehati, sicer mi bo razneslo glavo. Še po blogu (si) zaradi tega smetim ravno vsakih 5 minut. Porkasvet, zgleda rabim kar svojo pogovorno oddajo, da se mi bo potem lahko zgodilo tako kot Jacku v Kraljevem ribiču. O, kakec, ja kakec, tako hudo je že. Porkamizerija.
  • Volk, se po novem (še iz meni neznanega razloga) imenuje Aksel de prasec (WTF?!), ker ga je neka (meni še vedno neznana) frača razpičila in zdaj noče povedati s čim. In to me resnično jezi. Sploh, ker mi ni čisto jasno za kaj gre. Porkamizerija pa tristo pokakanih gat. Jezim se, ker sem postala še bolj depresivna, kot znam bit. In to je hudo. Za žile rezat (s plastičnim jedilnim priborom, da ne bo večje škode) resno. Porkamizerija.
  • Včasih čisto zares pomislim, da se vsi ljudje rodimo hudobni, le nekaterim uspe hudobijo do neke mere brzdati, drugi pa se niti malo ne potrudijo, kaj šele, da bi jo ukrotili. Sploh več ne vem, med katere spadam. Mogoče sploh med nobene. Porkamizerija.
  • Wir können ja Freunde bleiben me je spomnil na moje stare bojne rane, na moje ‘steklo’ v miljaužntih koščkih. Še vedno nisem našla vseh in dvomim, da jih bom. Selotejp trenutno drži večje kose skupaj, ne vem pa, kako dolgo bo še zadrževal slano vodo. Porkamizerija.
  • Več ali manj pišem v nekih brezveznih kodah (ne programskih), ker nočem vsega povedati jasno in glasno, da me ne bi kdo med mojim predsedniškim mandatom poskušal izsiljevati. Kandidirala bom namreč za predsednico vseh Idiotov, ki jim je še mar, kaj se dogaja, ki se ne bi smeli sekirati, pa se vseeno, ki jim je načeloma vseeno, kar drugi menijo in pravijo o njih in za njimi, boli jih pa vseeno. Porkamizerija.

Škoda, da ne pijem piva, ker bi se ga zdaj nalila, da bi se kar bliskalo. Potem pa bi po radijskem oglasu iskala svoj avto (ki ga še vedno nimam), verjetno Audija (pajade, ga nočem). Nekoč bi se lahko z Zvito na ta račun smejali… Lahko pa grem peš iskat mešanico piva in tekile, dve flaški spijem, pa sem dobra do jutri.

Ah, kaj jamraš, pojdi na zrak, bi mi rekla moja riba – zlati kit, ki plava v cisterni z deževnico.

Porkamizerija.