Category: bentenje

Poleti lastovka

  By , , ,

Pride tak dan, ko si želim, da bi bila lastovka. Ali pa noj. Ni važno, glavno da je pernato. Pride pa tudi kak dan, ko si ne želim leteti, a vseeno lastovičim.

V novi stavbi, v kateri službujem, delavci zadnja dva tedna sanirajo razpoke v tleh. Prosim, ne sprašujte, kaj delajo razpoke v betonskih tleh nove stavbe, ker ne vem, sumim pa, da jih povzročajo betonski črvi. 😈 Resno! Če lahko lesni črvi grickajo lesena vrata, lahko po moje betonski črvi grickajo beton. Preprosto kot napol pojedena klobasa v pasulju. 😉

Delavci so pri svojem delu (seveda) organizirani, kot je organizirana najmanj organizirana popolnoma neorganizirana skupina delavcev. Se pravi — niso. Late, rdeče-beli opozorilni trakovi ležijo tam, kjer se jih ne rabi, tam, kjer bi dejansko opozarjali na sveže odpravljeno (namazano, zamazano, z neko maso napocano) razpoko, jih ni.

Na mojo žalost se je razpoka pojavila tudi na začetku stopnišča. Sem v drugem nadstropju in dnevno stopicljam po stopnicah gor in dol(kljub temu da imamo dvigalo), zato me je zaprtje stopnišča z lato in trakom globoko prizadelo. 😀

Po treh dneh neuporabe stopnišča sem bila zastrašujoče depresivna, ker se mi je zdelo, da je masa, s katero so napocali razpoko, že zdavnaj suha. Vsaj drugje je bila. Čudilo me je, da še niso umaknili traku. 😕

Končno sem nekaj čez poldne opazila, da traku ni več oz. da z ograje visijo le še ostanki. Očitno je nekomu drugemu šel trak na živce in ga je enostavno scotal. 😀 Juhej! To je pomenilo, da lahko spet dirjam po stopnicah in tekmujem z dvigali. 😀

Imela sem opravke v pritličju, do katerega sem prišla po drugi strani (aha, tudi to se da), vračala pa sem se po že omenjenem stopnišču. Ker so bile moje misli pri metulačah in Shreku, sem hudo zamišljena (in z glavo v oblakih) stopala z ene stopnice na drugo, dokler nisem prišla do vrat, ki vodijo s stopnišča na hodnik.

Seveda! sem spregledala lato, ki je ležala na moji poti. Seveda! sem brcnila vanjo, da jo je odneslo na hodnik. Seveda! sem pri vsem skupaj zgubila ravnotežje. Seveda! je bilo na hodniku polno študentov, ki so čakali na izpit. Seveda! je brca v lato povzročila neznanski hrup, ki je celotno bajto stresel do temeljev.

Na srečo je prevladal samoohranitveni nagon, ki je preprečil, da bi se zvrnila na vse štiri (kot pijana oslica) in to pred študenti. Namesto tega sem lastovičila: pristala sem na eni nogi kot mičkeno majčkeno rahitična lastovka. Pogledala sem naokoli, koliko študentov se krohota … nihče se ni. Zgleda, da jih je čakal dokaj zaj* izpit in se niso imeli časa ubadat z mano in mojim lastovičenjem. :mrgreen: Hmmmm, a to pomeni, da se svet le ne vrti samo okoli mene?! 😈

Za vsak slučaj sem si nadela nasmešek od ušesa do ušesa (v stilu “hehe, ja, tudi meni je smešno”) in se hitro zaprla v svoj brlog. 😆

Če me je kdo od študentov vseeno videl in se pri tem vsaj nasmehnil, brcanje v lato ni bilo zaman :mrgreen:

Slovar

  • lastovičiti – izvajati zapletene gibe udov, da bi spominjali na lastovko
  • lata – kos lesa, na katerem si lahko zlomiš mezinec
  • grickati – grizljati, kot bi grizljali zadnji košček čokolade
  • napocati – nemarno pacati z neko stvarjo do neprepoznavnosti ali onemoglosti
  • scotati – besno raztrgati, strgati

Gospa, a vas ni sram?!

  By , ,

Resnična zgodba prijateljice Xanadu – spisala jo je sama…

Krasen sončen dan, zadnji dan počitnic. Jutranji sprehod s kužki po ustaljenih poteh. Najprej po asfaltu, pobiranje kakcev in iskanje posod za nje. Sledi sprehod po Betnavskem gozdu, ostanku pljuč v Mariboru. Pred tedni bi sprehod zaključili še tako, da bi ga mahnili čez veliko travnato površino mimo križa ter se ob potoku vrnili v asfaltno divjino. A kaj, ko so travo prekopali in sedaj čaka na posevek.

Danes smo izbrali drugo pot. Podali smo se do Betnavskega gradu –  jasno po cesti, saj Betnavski gozd in Betnavski grad nista povezana s sprehajalno potjo. Vrniti smo se nameravali po isti poti, pa sem se zaradi avtomobilov umaknila na drugo stran ceste na travo. Jutranja rosa je še vedno počivala na njej, pa tudi precej visoka je bila. Zato sem se trudila, da bi šla čimbolj ob robu, kjer se je poznala sled kolesnic. Zakopana v svoje misli, sem prišla do konca travnika ali pa njive s travo – kakor hočete. Ko sem ravno ugotavljala, čemu je avtomobil parkiran tik pred gozdom, me je prijazna gospa pozdravila in ogovorila z besedami:«Gospa, a vas ni sram, da hodite po travi?« Šokirana nad vprašanjem, sem ji vrnila: »A vas pa ni sram, da se tukaj vozite z avtomobilom?« In sledil je odgovor: »To je naše!«

Dan se mi je v trenutku spremenil in sončnega jutra v siv vsakdan.  Očitno sem že  »grumpy old woman« , predvsem zato, ker sem očitno šla po tuji lastnini in se tega nisem zavedala, pa tudi zato, ker se mi to očitno ni zdelo narobe. V sebi sem premlevala le o tem, kam še sploh smemo stopiti. Ne gre le za ljudi s kužki, ampak tudi samo za ljudi. Kako se bomo navadili, da tam, kjer smo hodili desetletja sedaj pač več ne moremo, ker je zasebno, ali pa, da  je potrebno za sprehod plačati? Najboljše bo res, da se povežem v virtualno državo, kjer si  lahko omislim virtualne kužke in si kupim virutalni ranč na katerem bodo lahko prosto tekali, jaz pa bom bom gazila po mokri travi, saj se nam le tam ne bo potrebno ozirati na druge ljudi.

Xanadu

V moji virtualni deželi na moji virtualni travi ste vsi pravi in virtualni lastniki štirtacih kreatur dobrodošli za stopicljanje po travi 😉