Category: bentenje

Štorija o ugajalni hendikepiranosti

  By , , ,

Živela sta starša, ki sta hotela svojemu otroku le najboljše. Prav tako sta želela, da dete odraste v zrelo, obzirno in predvsem dobro osebo, ki bo ugajala drugim in ki bo delovala po v kamen vklesanih normativih … Da bo štorija bolj pristna, bom detetu dala ime, spol, emšo, avto in psa. Ne? Prav, a spustim bedarije in ji dam samo avto? Tudi ne? Seveda ne. 🙂 Dete rabi zaenkrat le ime, vse ostalo bi jo čisto preveč izdalo. 😆

Torej … Dete, dekle oz. zdaj že ženska, nosi partizansko ime … Špela. Seveda to ni njeno pravo ime, vendar jo včasih njeni domači pokličejo s tem imenom. Nepomembna podrobnost, zato gremo naprej! Juhej!, za nosom in pred ritjo.

Špela ima velik problem, ki se mu reče ugajalna hendikepiranost.

Vic, ki to že skoraj ni

Poznate “vic” o Cirilu in Metodu, ki gresta v gostilno (kot že mnogokrat poprej) in naročita dva zrezka? Jaz tudi ne … več 🙂 Vsaj ne popolnoma — lahko da sta Janez in Franc, Mujo in Haso, ne vem. Važna je tako ali tako samo poanta. 😀

Ciril in Metod torej naročita dva zrezka. Ciril je bil vzgojen podobno kot Špela, Metod je pač bil Metod. Čez nekaj minut natakar prinese dva zrezka:  enega velikega in enega majhnega. Ciril seveda pusti, da Metod prvi izbere zrezek. Metod zagrabi vilico in bam! brez pomisleka čopne veliki zrezek.
Ciril osuplo vpraša: “Zakaj si vzel ravno VELIKI zrezek?”
Metod: “Kaj zaj kompliciraš? Vzel sem vElkEga, ker ti itak vedno vzameš manjšega. Nekaj cajta sem ti prišparal.”

Jabke in njih stanovalci

Kaj ima Špela z zgornjim vicem? Veliko. Špela je vedno delovala po principu: daj drugim prednost. Če sta bili na mizi dve jabolki (jabki/japki), je Špela vedno pustila drugim izbiro. Ja, in? Ja, večinokrat je pristala pri japki s stanovalcem. 😆 Ni ji preostalo drugega, kot da je zbezala stanovalca iz “hiše”, obrezala z japke, kar se je obrezat dalo in pojedla, kar je ostalo. Če je sploh kaj ostalo. 😉

Čokolada me nima rada

Podobna scena se je velikokrat odvijala še z drugimi rekviziti, recimo čokolado. Tudi če je imela le še en košček, si ga Špela ni na skrivaj zbasala v gofljo in potem vsa čokoladna okoli ust trdila, da sploh ni imela čokolade. Nikoli. Nikdar.

A-a, Špela tega ni naredila. Ponudila je še zadnjo drobtinico, tako je pač bila navajena. Ja, in kaj potem? Ponavadi je ostala brez čokolade, kaj pa drugega. 😀 Najbolj jo je prizadelo, ko ji njen lupček ni ponudil zadnjega koščka čokolade. Zakaj jo je prizadelo? Ker je vedno najprej pomislila nanj in bi mu dala vse, še ovitek od čokolade … on pa njej ne. Še bolj mu je zamerila, da je zadnji košček kar pogoltnil in da ni niti užival v njem. Alo! V čokoladi je treba uživat.

Avtobus in pošasti

Seveda se Špelina ugajalna hendikepiranost ne konča pri čokoladi, ah, kje pa! Špela je namreč vedno pomagala starejšim, bolnim, poškodovanim, izgubljenim, če je seveda naletela na njih. Ne bom rekla, da je skakala po zavetiščih, bila vsako uro namalana v domu za ostarele ali kaj podobnega. Je pa zato vedno spustila naprej na avtobus starejše osebe, jim odstopila sedež, jim pomagala nesti težke cule. Sploh si ne znate predstavljati, kako težo navlačijo včasih mamke z busa. Grozljivka! 😀 Večino časa je zato na busu stala, se drenjala v sprednjem delu in komaj dihala, ker se mamke pač niso spravile v zadnji del busa, ampak so raje spredaj zabasale vse, kar se je zabasati dalo. Za nameček je nekajkrat doživela še grobo odrivanje in suvanje s torbicami nekaj penzionističnih pošasti (res, morali bi videti njihove izraze), ki so se trdno odločile simulirati tankovski marš na avtobusna vrata.

Pika na i, besede besede

K ugajalni hendikepiranosti nujno sodi upoštevanje sogovornika v pogovoru. Špela je večino časa (ne vedno 😳 ) pustila sogovornikom, da so povedali svoje, se naredili pomembne in se napihnili kot pavi (po potrebi). Seveda je to trajalo in trajalo in ko je končno prišla do besede, nobenega ni več zanimalo, kaj je imela povedati. Nekateri so vmes že zapustili prizorišče dialoga, triloga, pentaloga … 😕

Zaključek ali kaj ima Špela k vsemu dodati

Ker vsi nismo pavi, bomo pustili Špelo, da pove še svoje mnenje. Špela, prosim.

Špela: “Aloha! Sem na odvajalni terapiji, odpravljam ugajalno hendikepiranost. Eno samo stvar vam polagam na srce: dajte se je znebiti še vi, ker z njo … ne boste prišli daleč. Ali pač? Hm ….” 😕

Je noro in je noro

  By , , , ,

Noro je skakati z mostu na glavo, noro je voziti se v napačno smer po avtocesti. Še bolj noro je skočiti iz letala brez padala ali se spuščati v prepir brez argumentov. Najbolj noro  je misliti, da se bo vse zgodilo samo po sebi, le čakati je treba dovolj dolgo. Noro se mi zdi tudi, da nekdo v demo verziji trdi, kako je pozoren, ljubeč in nadvse oh-in-sploh, ne opazi pa rdečega semafora v križišču “Mogoče“, tud če ga ta butne direkt v čelo. Ne kupim več teh for, niti 10 dkg ne. 😀

Noro je pričakovati, da bo kdaj vse idealno, noro je misliti, da smo edini, ki se nam kaj hudega zgodi in da smo zaradi tega najbolj “bogi, bogi” na svetu. Noro je upati, da bomo vsi na svetu nenadoma spregledali huronsko ironijo, v kateri živimo in se nehali smiliti samim sebi. Noro je zatrjevati, da se nikoli več ne bomo zatreskali kot mali pekinezar v plišasto žival, ki jo pol naskakuje noč in dan. Noro je zahtevati, naj se nekdo spremeni iz črnega v belo ali iz lenivca v geparda. Lemingi namreč ostanejo lemingi, pa če jim nardiš še tako divjo frizuro, noji pa tud ne začnejo letat samo zato, ker se tako odločijo. 😛 Ne, nisem zmešana, vse to so metafore, razlagajte si jih, kakor hočete in znate 😉 😆

Noro je tajiti, da mi je vseeno, ko mi ni. Noro je zatiskati oči pred šleperjem signalov in noro je pojesti celo čokolado ter se pri tem sprenevedati, da nima veliko kalorij, ker je bela. 😆 Noro je misliti, da se da shujšati ob palačinkah, torticah in čokoladi (čeprav je črna). Noro je govoriti, da nismo egoisti. Noro je nositi bela oblačila pred reflektorji in misliti, da se nič ne vidi skozi. Noro je hoditi po robu prepada z zavezanimi očmi, a še bolj noro je spati v medvedovem brlogu, brez da bi medvedu nataknili nagobčnik. Noro je cukati lačnega leva za brke, noro je sprenevedati se, da so vsi ljudje dobri.

Noro je pihniti slonu v tazadnjo in misliti, da se mu bo zaradi tega zravnal rilec. Noro je misliti, da ni na tem svetu nikogar, ki vas ima rad. Jaz vas imam vse rada. 😀 No, razen tistih, ki vas nimam — vam sem pa tako ali tako povedala v faco, da lahko greste zaradi mene kopat luknjo v delujoči vulkan, pa se ne bom sekirala. :mrgreen:

Noro je trditi, da ne boste nikoli več noro zaljubljeni. Res noro. Naj vas zadane tako kot treba. 🙂 Privoščim, pa čeprav ponavadi traja le kratek čas …

In je noro …

Noro je bit zacopan kot kanta, noro je imeti divjo domišljijo, ki te lahko ubije ali reši in noro je biti odvisen od svobode. Noro je početi stvari, ki jih želimo, a ne upamo in noro je verjeti v jutri. Noro je imeti nekoga neskončno rad in noro je drugim dati svobodo, čeprav je to težje kot kopanje Sueškega prekopa s čajno žličko. Noro je dvigovati utrip z obetajočimi pogledi in noro je čutiti utripanje adrenalina ob spogledovanju s strahovi. Noro je verjeti v DNSR in še bolj noro je verjeti, da se ne bodo prižgale luči med krasno nočno moro. Noro je verjeti, da je nekaj res, čeprav je čisto preveč dobro in lepo, da bi lahko bilo. Noro je verjeti vase in noro se je imeti rad, ko grejo stvari rakom špilat poskočnice. 😀

Noro je delati dobre stvari, ne da pričakuješ karkoli v zameno. Noro je se smejati, ko bi raje jokal in noro je vztrajati pri tem, da daš vsakemu dnevu priložnost, da postane dober. Noro je zaupati in noro je Nubo prosit, naj gre na sprehod. 😀 Noro je plavati proti toku in noro je odložiti ovčji kožuh. Noro je ostati mlad in noro je smejati se vsem možnim bedarijam. Noro je misliti, da lahko premagaš veter in noro je šteti sekunde do takrat, ko ti bo kri spet pognalo po žilah kot gejzir. Noro je pisati blog in noro je družiti se z drugimi blogerji v živo. 😉

In noro je biti Sparkica v tem norem času. 😐

Je noro … in je noro …