Category: bentenje

Eksplicitno o eksplicitnem ali porkamotorka!

  By , , , ,

Včasih me prime, da bi se ves dan le eksplicitno izražala. Če rečem črnemu črno in belemu oranžno, ja, gre za koljnjenje (ne koline!) in frdamaniranje. 😆 Preklinjanje torej. 😀

Pravijo, da se preklinjanje za dame ne spodobi. Aham.  😯  A ti, ki to pravijo, hodijo kdaj v mojih čevljih? Ne? Se mi je zdelo, da ne. 😈   Sploh pa po vseh teh letih v večinoma večinski moški družbi, kjer se pogovori sučejo okoli gadžetov, geekovskih zadevščin in podobnega, ženska težko ostane fina dama, še manj, če to nikoli ni bila. 😛

Še preden vsi, ki ne odobravate niti občasnega eksplicitnega izražanja, pobegnete, naj vam zaupam eno stvar: preklinjanja in preklinjevalcev je več vrst. O, kakšno presenečenje! 😆 Lahko me obtožite predalčkanja ljudi, vendar ne pričakujte, da se bom sekirala. Ne, niti žagala ne. :bumpy:  Kar pa seveda ne pomeni, da odobravam vse vrste preklinjevalcev.

Preklinjevalce predalčkam takole:

1. Piiiip

Osebki, ki za skoraj vsako ne-eksplicitno besedo uporabijo najmanj eno k*** ali p**** ali j***. Na ameriški televiziji bi v intervjuju z njimi samo piskalo in bliskalo. Osebki tega razreda so dejansko prepričani, da so kul in in in velike živine in oh in sploh in … aja, kje sem že ostala? 😆

Primer dvogovora med osebkom razreda piiiip (P) in naključnim sogovornikom (N):

**** Pozor! Primer vsebuje eksplicitno govorico ******

N: Hej stari, kako si?
P: Jebemti, pizda ej, dobro, u kurac dobro, pizda, sem mislo, da bo šlo vse v kurac, jebemti, stari, pizda no, pa ni šlo, pizda.
N: Čak, a si zdaj dobro al ne?
P: Kurac dobro stari, sem, pizda, pa nisem, pizda. Jebemti, pizda no.
N: ?#$!?

Osebkov tega razreda se izogibam, če se le da, ker se mi ne ljubi skoz poslušat o spolnih organih in njihovi interakciji. Ja, tako je.

2. Frdamanisti, porkisti in bemisti

Osebki tega razreda so dokaj kreativni pri ustvarjanju in uporabi kletvic. Čeprav se občasno poslužijo grdih besed p***, k***, f***, j***** (zvezdice so posledica samodejnega filtra, hehe), se raje posvetijo prilagajanju kletvic trenutnim okoliščinam. V ta razred prištevam tudi sebe. 😀

Frdamanisti večkrat dodajo pred besede frdaman, medtem ko porkisti dodajajo porka (včasih celo samo orka). Seveda gre za isti pomen, le izvor teh dveh besed je drugačen. 😀 Obstajajo tudi mešani frdamano-porkisti in porka-frdamanisti, a v bistvu gre za eno in isto marmelado 😆  Malo hujša podvrsta so bemisti, ki so nekoliko omili besedno zvezo “jebem ti” oz. konglomerat “jebemti”. Namesto tega uporabljajo bemti pred besedo, ki opisuje izvor jeze.

Primer dvogovora med frdamanistom/porkistom/bemistom (FPB) in naključnim sogovornikom (N):

N: Halo stara moja, kako si?
FPB: Dobro, hvala, samo ta frdaman računalnik me jezi. Porkamotorka, da bi najraje uporabila frdamano macolo zanj.
N: Kaj pa te jezi?
FPB: Bemti, vse. No, skoraj vse. Frdaman ventilator se zabaše ravno takrat, ko je najmanj treba. Bemti ventilator.
N: Lubica, prav imaš, na macolo.
FBP: Bemti macolo, tale je premajhna. A mi lahk daš mal večjo frdamano orka-macolo?

3. Pismonoše

Osebki tega razreda redko preklinjajo. Najhujše, kar izustijo, je “pismo”. Zeh. Z njimi je nemogoče učinkovito in zabavno preklinjati.

Primer dovogovora med pismonošo (P) in naključnim sogovornikom (N):

N: Hej, kaj počneš?
P: Pismo, tole me jezi.
N: Aha.

Zeh. Sem rekla. 😆

4. Čistuni

Osebki, ki niti enkrat v življenju niso preklinjali. Bemu resnico, da nikogar takega ne poznam. 😆 Verjetno bi morala v klošter. 😛

Primera ni. 😆

In? Kam sodiš ti, dragi bralec? 😆

Slovarček:

  • kolnjenje in frdamaniranje – umetelno izstreljevanje besednih rafalov grdih, zelo grdih, besed; rafal se lahko prične s frdaman, lahko pa tudi ne
  • frdaman – popačena soseda, opala, beseda sposojena pri sosedih: preklet
  • macola – posebno kladivo, univerzalno orodje za popravilo stvari; popravi jih za večno

Žlehtnoba na paši

  By , , ,

Danes je dan, ko bi najraje bila žleht. Zganjala bi hudobijo, delila nesramne opazke in vsako stvar zabelila s sarkazmom. Pa ne bom, ker me čaka še pomemben opravek: kuhanje paradižnikove juhe za večerjo.

Lahko bi sicer razmislila tudi o nekaterih komentarjih, ki sem jih danes dobila v stilu “si pozabila vzeti zdravila”, “na katerih drogah si”, “kaj kadiš”. Mah, ne bom, škoda časa 🙂 Če ljudje ne razumejo šale, njihov problem, ne moj. Jemanje vsega dobesedno škodi zdravju.

Malo se hudujem, ker je bilo rečeno, da bom ta teden (še vedno je isti teden) dobila dva nova ljubimca: novo računalo in novega fotiča. Seveda še nimam ne enega ne drugega. Najbolj me jezi tole s fotoaparatom, ker čakam nanj že mesec dni. Če ga ne dobim v dveh dneh (jutri ali pojutrišnjem), bom preklicala naročilo in naredila galamasto slabo reklamo za ponudnika. Ker … ne grem se več igric “najprej dajmo ven hudo reklamo in oh-in-sploh-ponudbo, šele potem pa naročimo stvar in bomo videli, koliko ljudi lahko nategnemo“. Takole nategovanje ni niti malo prijetno, a-a.

V sredo grem namreč službeno na Irsko, v Dublin, kar pa ne pomeni, da ne bo časa za fotoseanse s simpatičnimi pegastimi irskimi škrati, ki čuvajo peneze pod mavrico. A slišim slučajno: “Kaj peniš, saj imaš stari fotoaparat!”
Na mojo žalost me je stari fotič že v Luksemburgu pustil na cedilu in javlja napako, ko je najmanj treba.

V četrtek sem se uspela še prehladiti ali nalesti neke brezvezne gripe, za bonus sem dobila vročinski herpes, zmanjkalo mi je fantastične kreme Sikapur, ki bi opravila z vročinskim zlobcem na mah, zunaj se je vsul sneg, kot da smo ga naročili na razprodaji … v glavnem, izpolnjeni so vsi pogoji, da bi naščuvala žlehtnobo na vse, kar se premika ali pa se dela, da se premika.

Ne bom. Ne, ne bom. Žlehtnobo sem pravkar poslala na pašo, daleč stran od civilizacije. Včeraj se je namreč zgodil čudež, upam na še enega in morda še enega, vendar ne drznem podrobneje razpredati o njih. 😛

Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.

Do večernega eksperimenta s paradižnikovo juho vam kličem …

Žlobudralo, glavo na tnalo!

  By , ,

Poslušam. In poslušam. In poslušam …

Vmes odbluzim, odblodim, rešim pet diferencialnih enačb, zavijem in odvijem štiri krivuljne integrale, preprogramiram lastno bit, izpilim načrte za prevzem svetovnega vodstva in preštejem dlake na virtualni bolhi.

Vrnem se v Prisebnost in uspem reči le besedico, v najboljšem primeru dve, nakar se lahko vrnem k poslušanju. Prostovoljna prisila ali kako bi lahko rekli temu.

Ponavljanje enih in istih besed, stavkov, pomenov, konceptov me ubija, uspava in do neke mere jezi. Rada prisluhnem in poslušam, a ne maram blencanja, brenčanja in bluzenja na suho. Preveč sem še vljudna, da bi žlobudralu povedala o omejeni kapaciteti slušnih kanalov in kapacitivnosti zanimanja. Raje poklopim ušesa, izklopim zvok in opazujem obrazno mimiko.

Bleblete, blebete, blebete, blebete. Blebete, blebete, blebete.

Kaj že delam tule? Zakaj te že poslušam?

*

V prepričanju, da je humor gonilo vesolja, prenesem marsikaj, še posebej na svoj račun. Pride pa dan, ko sem posebej občutljiva. Takrat je zaloga razumevanja in vsesplošnega prenašanja nevarno zmanjšana. Ne vem, zakaj me ravno v takih dneh žlobudrala enostavno ignorirajo, ko rečem: “Zdaj pa dovolj. Tole mi ni več smešno. Danes mi ni do takih hecov.”

Da bi žlobudrala nehala? Ah ne, šele takrat dobijo zalet in množico prebliskov, marsikdaj z namenom prizadeti, užaliti, raztrgati, pohoditi. Naj bo to v službi, doma ali kjerkoli.

Seveda se razpizdim. Seveda se zderem. Seveda eksplodiram. In vedno bom.

Kaj se zgodi potem? Potem so žlobudrala navkljub predhodnemu opozorilu prizadeta in užaljena, s povešenim nosom rečejo: “Joj, kako si tečna.” Tečna? Tečna?! Tečna!?! Fak of. Kar žvečiš, pogoltni, pa naj bo to žvaka ali gumiškorenj 😛

Od zdaj naprej, žlobudralo, boš dalo glavo na tnalo! Hehe, jaz pa slušalke na ušesa. 😛