Zadnja dva tedna sem malo pogosteje spremljala dogajanje na tv kot ponavadi. Ugotovila sem, da sem zbolela za WTF?! gripo. Kako naj sicer pojasnim, da sem ob dnevniku in sorodnih oddajah nekajkrat v minuti rekla “Ha?” ali “WTF?!” ob vsem po-recesijskem, ob-recesijskem in med-recesijskem dogajanju? Včasih je boljše živeti v svojem kokonu, ker zunaj je en sam velik Pohlep in Izkoriščanje. Revolucionarji, kje smo?!
Želim si, da bi lahko bila zlata ribica …
Malo prej sem po dolgem času spet spekla kruh: ročno umešan, ročno zgneten in pečično pečen. Ne, pekla ga nisem ročno. 🙂 Med ročnimi opravili (med čakanjem sem še počistila po bajti, da ne bi slučajno brezveze stala v kotu) mi skozi glavo običajno šibajo misli kot podivjani konji. Malo levo, malo gor, zarezgečejo, malo pobrcajo in spet nazaj in tako naprej.
Mogoče je kaj v zraku, mogoče pa se me samo loteva oblačno razpoloženje … razmišljala sem, ali je prav, da ljudem, ki nas prizadenejo (ali užalijo), to tudi povemo? Kaj je bilo? Pustila sem se nategniti (naplahtati? opetnajstiti?). V bistvu sem užaljena, ker tega od osebe X nisem pričakovala. Saj ne, da je prva takšna stvar, ki jo je ta oseba ušpičila … žalostna sem, ker me še vedno prizadene in ker še vedno naivno nasedem.
Eh, brezveze. Tokrat je bilo zadnjič … dokler ne pozabim.
Osebi X sporočam naslednje: bilo je grdo, res grdo me navleči in se potem norčevati iz mene. Privoščim ti vsaj malo moralnega mačka. Razočarana sem. FuŁ.
Edit: Poskusila kruh in ja, dober je. Polnozrnat, z lanenimi in sezamovimi semeni. Zamesila še testo za štručke.
Tistemu, ki si je zmislil, da od viška ne boli glava, bi zdajle najraje odtrgala glavo. Namesto glave bi dobil kaktus.
Govorila sem in povedala sem.
Zdaj se pa grem ubadat s svojim viškom. Viškom dela, ne višine, ker na žalost nisem zrasla.