Razpištoljena sem kot tristo hudičev ali dobra kila pasjih bombic. Zakaj? Zato…
- Že drugi dan po uro in pol prazno zrem v monitor, medtem ko mi misli pohajkujejo po kaosu nekoga drugega. Zakaj? Ne vem. V bistvu slutim, samo se še vseeno sprašujem zakaj… To ni razlog, da bi se zaradi tega razpočila, je pa zanimivo. Sploh, ko sem prebrala še Wir können ja Freunde bleiben (ponosna lastnica bukvice od današnjega dne, madona so na amazonu hitri).
- Kot ustanoviteljica DNSR v 90 odstotkih primerov stvarem, dejanjem in ljudem pripisujem pomen, ki ga ni. Ni pametno, ni zdravo, je pa zanimivo. Večkrat s čudnimi stranskimi učinki. Porkamizerija.
- Že več kot štirinajst dni sem več ali manj samo poslušalec. Žal mi je, a od dialoga včasih pričakujem mičkeno več. To se bo kmalu moralo nehati, sicer mi bo razneslo glavo. Še po blogu (si) zaradi tega smetim ravno vsakih 5 minut. Porkasvet, zgleda rabim kar svojo pogovorno oddajo, da se mi bo potem lahko zgodilo tako kot Jacku v Kraljevem ribiču. O, kakec, ja kakec, tako hudo je že. Porkamizerija.
- Volk, se po novem (še iz meni neznanega razloga) imenuje Aksel de prasec (WTF?!), ker ga je neka (meni še vedno neznana) frača razpičila in zdaj noče povedati s čim. In to me resnično jezi. Sploh, ker mi ni čisto jasno za kaj gre. Porkamizerija pa tristo pokakanih gat. Jezim se, ker sem postala še bolj depresivna, kot znam bit. In to je hudo. Za žile rezat (s plastičnim jedilnim priborom, da ne bo večje škode) resno. Porkamizerija.
- Včasih čisto zares pomislim, da se vsi ljudje rodimo hudobni, le nekaterim uspe hudobijo do neke mere brzdati, drugi pa se niti malo ne potrudijo, kaj šele, da bi jo ukrotili. Sploh več ne vem, med katere spadam. Mogoče sploh med nobene. Porkamizerija.
- Wir können ja Freunde bleiben me je spomnil na moje stare bojne rane, na moje ‘steklo’ v miljaužntih koščkih. Še vedno nisem našla vseh in dvomim, da jih bom. Selotejp trenutno drži večje kose skupaj, ne vem pa, kako dolgo bo še zadrževal slano vodo. Porkamizerija.
- Več ali manj pišem v nekih brezveznih kodah (ne programskih), ker nočem vsega povedati jasno in glasno, da me ne bi kdo med mojim predsedniškim mandatom poskušal izsiljevati. Kandidirala bom namreč za predsednico vseh Idiotov, ki jim je še mar, kaj se dogaja, ki se ne bi smeli sekirati, pa se vseeno, ki jim je načeloma vseeno, kar drugi menijo in pravijo o njih in za njimi, boli jih pa vseeno. Porkamizerija.
Škoda, da ne pijem piva, ker bi se ga zdaj nalila, da bi se kar bliskalo. Potem pa bi po radijskem oglasu iskala svoj avto (ki ga še vedno nimam), verjetno Audija (pajade, ga nočem). Nekoč bi se lahko z Zvito na ta račun smejali… Lahko pa grem peš iskat mešanico piva in tekile, dve flaški spijem, pa sem dobra do jutri.
Ah, kaj jamraš, pojdi na zrak, bi mi rekla moja riba – zlati kit, ki plava v cisterni z deževnico.
Porkamizerija.
Kot sem napisal že na svojem blogu – Wir können ja Freunde bleiben bi lahko komot bila tudi moja zgodba. Če bi seveda znal tako pisati. In risati. 🙂
Tudi Volku sem napisal svoje in pri KinkyTonetu sem pustil komentar: “Danes sem si privoščil dva Paulanerja. Odleglo mi je.” Tako pač je. Če naši jutri navsezgodaj premagajo še Latvijce, smo pa itak na konju. 😉
Kaj pa misliš, od kje mi ideja o knjigici (tvoj blog?)?
Res je zabavno-žalostno-resnično resnična… O tvojih risarskih sposobnostih ne dvomim. Ne vem, zakaj bi ti 🙂
Itak, da jih bodo spokali. Ali prvi druge ali drugi one prve 🙂
A veš da sm jst tud prej sam bulila en čas v monitor ko sm prišla na volkcovo stran. Nč jasno 😐
Škoda da ga ne piješ ja.. jst sm si ga glih privoščla 😉 In kljub temu če se mi ga po kakšnem smešnem slučaju uspe napiti, ne bom svojega avtočka nikjer iskala, ker ga tako kot ti še nimam 😀
Hehe, zvita. Torej sva v nekakšnem mini klubu brez audija 😆
Mah, jaz ne buljim v monitor zaradi Volkca, ampak zaradi misterioznih stvari, ki sem si jih začela domišljat 🙂 Volkca bodo pujsarije upam da minile.
Že dva dni razmišljam o klonih, a z eno, skupno zavestjo, ki bi lahko raziskovali vzporedne tokove dogajanj… Videvam neke metulje v trebuhu tam, kjer jih 99,9% ni 😆 Kakica smotana sem, to je… ker razmišljam o tistem 0,1%.
Videvaš al čutiš? 😀
Nisi kakica, ekec pekec si
Če povem po pravici, videče čutim 😆 Problem je v tem, da jaz čutim malo več kot 0,1%
Sem že pozabila, kako je, ko pozabiš na hrano, ko v mislih odblodiš… Ni pametno, je pa dobra shujševalna 😆
Drekec pekec čreva na plot 😆
Worüber spricht doch das Buch? 😆
No pa dej, saj bo… Selotejp ti bom kmalu lahko vrnil… 😉
Gremo na pivo 😀 No ti pač tekilo 😉
Bukva je dejansko strip 🙂
Strip o življenju kot ga poznamo ti, domovoj, jaz, verjetno še Zvita (trenutno morda ne), Morfej… v glavnem o tem, kako se včasih (vedno, pogosto) zagledamo/zaljubimo v napačno/napačnega, kako na koncu pridemo do spoznanja “ne moreš živeti z njimi, brez njih pa tudi ne”…
Si se namatral s prvim stavkom al imaš nemščino v mezincu leve noge? 😆
Rada imam bandidosa 🙂 tistega s tekilo, kar je še najboljši približek pivu, ki ga zmorem spit. Čisto tekilo bi se načeloma tud dalo, samo vse v mejah… npr. liter ali dva na deset let 😆
Aja, seveda bo 🙂 Saj je vedno… samo… kaj bo, to se ne ve 😆
Trenutno selotejpa ne rabim – posodila sem ti staro zalogo 🙂 Tisti, ki drži moje koščke, je že star… tu in tam malo spušča…
Mislim, da ima maj name čuden vpliv 🙂 Neka metuljasta sem, karkoli že to pomeni
Hehe, Deutsch ist mein lieblingssprache 😉 Doch mache ich ein Paar Fehler, aber macht’s nichts 😉
Sliši se kul strip, bomo malo pogledali, vaja ne more škodit 😉
Bandidos?!?! Bljak 😀 No vidiš, čiste tekile jaz ne morem več, jo je bilo v mladih letih preveč 😉
Maj je bedn.
Ti kar šprahaj na dauč, jaz sem že malo zarjavela, kar se pisanja tiče, branje pa ni problem 🙂 Ima pa nemščina tudi zame en tak poseben čar…
Zdaj sem se nekaj spomnila (asociacije spet delujejo) 😆 Na steni pred vhodom na faks pri nas piše: Vseh čarov čar – električar
Vem, da nima veze z ničemer tukaj (razen z uporabo besede čar v prejšnjem odstavku komentarja), smešno je pa vseeno. Vsaj meni, ko grem vsak dan mimo napisa 😆
Ok, roler je naslednja najbližja opcija piva, ki jo lahko pijem 🙂 Boljše?
Maj ni bedn. Maj je poseben, za posebne ljudi s posebnimi (srčnimi in duhovnimi) potrebami 🙂
Haha, zabavno tole z električarjem 😆 pri nas pa piše: “Ti, ki vstopaš, zavedaj se, da puščaš vse življenje zunaj, sedaj te zajema mrak in naslednja leta boš popolnoma sam ter brez življenja!”
Ok, res se ne rima, in v resnic nikjer to ne piše, ampak bi pa lahko 😆
Hm, bom premislu 😀 Pivo je vendarle pivo, ne morš ga kar tako onečastit s primesmi 😛 hehe šala 😉
Maj je bedn. Vztrajam 😀
Maj je bedn. Vztrajam. (Mogoče se boš zdaj zmotil in napisal, da ni 😆 )
Ali pa je res beden, jaz pa sem baba nora oz. pristni drekec pekec 😆
Drekec pekec je direkten prevod angleškega a piece of cake, s tem da pri meni dobi napad plemenite plesni
Včasih me maj res zdela in potem imam prebliske 😆
Maj je kul. Ker neposredno za majem pride junij in z njim počitnice. 😀
Na vhodu v mojo srednjo šolo (SŠOF) je bila zapisana Plečnikova misel: “Le tvoja dela bodo tvoj spomin.” Hmmm…
Blagor deci, ki ne ve, kaj jo čaka 😆 Ene vseh čarov čar, druge vhod v mračno podzemlje, tretje gradnja babilonskih stolpov, četrte šklocanje po tipkovnicah, pete malo tega malo onega…
Dela bodo tvoj spomin… le kaj bo ostalo za mano?! Že vem… blog 🙂 Bodo rekli, ja, tale je pa bila malo zmešana, kar naprej je gonila tisto svojo porkamizerijo in drekec pekec 😆 Najraje bi šla nekam past kravice in si pela “I am just a simple man…”, pardon 🙂 “I am just a simple girl”
heh,sparkica, pa vidim, da nama podobne zadeve migajo v kepi 😉 sej bo kmal junij :D….pa pol september,oktober,takrat me tudprecej zvija,da ne govorim o zgodbah okol decembra,heh.jap, pester svet.
hehe, v kepi, buči, betici, kanglici (?) 🙂
Če bi se morala odločiti za najboljši ali najlepši mesec, ne vem, katerega bi zbrala… menda nobenega 🙂 al pa vse.
Januar je post-depresiven še od decembra, februar je depresiven, ker običajno vsi pozabijo na moj RD, pa še mačke se gonijo, marca se depresija malo poleže, poči pa spomladanska utrujenost, aprila je vse muhasto, maj je za zaljubljene in je hudič, če te kaj daje, pa ne moreš nič za to, junija grejo otroci na počitnice in se spomniš, da nisi več mlad, julija in avgusta je vroče kot prasica (ali prasec), pa še vsi grejo na dopust, ti pa ne, ker tvoja druga polovica ne more (vsi ostali so na dopustu), septembra te stiska, ko gre deca v šolo in se spet spomniš, da nisi več mlad in oh kako je bilo fajn, ko smo se valjali po travi in podili za žogo, oktobra vse rjavi in odmira, november je itak dan mrtvih (telesno in duševno), december pa postane depresiven zaradi vseh praznikov… pa smo spet na začetku
AMPAK, se ne dam 😆 Ne, ne dam se. Res je pester svet.
Pač nosimo rožnata očala in živimo za trenutke 🙂
Evo, pri meni je že vse v redu, drugače pa si narobe napisala link, Sparkica. Volkec, ne Volk 😉 Sem si pravkar dal duška in napisal en dolg mail osebi, ki ima nekaj besede. Pa zaenkrat naj še vedno ostane skrivnost kaj me je raspičkalo 😉
Hej volk, dobrodošel nazaj med divje zveri 🙂 Upam, da nisem več med pujsikami 😆
Hvala za opozorilo glede linka – tisti ec mi je ušel. Kaj češ, če sem včasih drekica pekica, ki kakega spusti 😆
Če boš še dolgo trmaril s to skrivnostjo (kar verjetno boš), ti bom tolko komentarjev pustila, da se ti bo blog sesedel
a tud ti si februarka? vodnarka? 😉
ja 🙂 na žalost 🙂 vsi so takrat tako zaposleni s Prešernom, da kar pozabijo name 🙂 še rože ne rastejo, da bi lahko vsaj kako s sosedovega vrta dobila 😆