Lahko bi bila zdravnica, prisežem. Vsakodnevno odkrijem stotine novih in starih bolezni, ene so smrdonosne, druge smrtonosne, tretje pa samo so. Kaj češ, takšen je življenjski cikel bolezni: pridejo, nekaj časa neopažene delajo sranje, potem jih razkrinkajo, osramočene se umaknejo v pozabo in spet sto, dvesto ali tristo let čakajo na vstajenje.
Najboljši primer je bubizem, katerega korenine segajo globoko v prazgodovino človeka, nekje med obdobje, ko je pobral palico in se začel zavedati svojih genitalij, ter obdobje, ko so genitalije postale srž vseh psiholoških frustracij.
Bubizem je pretirana vizualna dovzetnost in občutljivost za napihljive priveske ženskega telesa. Je bolezen, ki napade na psihološkem, fiziološkem in fizičnem nivoju, ne nujno na vseh treh hkrati.
Za to zahrbtno bolezen so dovzetni vsi, tako ženske, kakor moški, lotevala se je piratov, pa tudi bratov menihov, danes jo je možno v blažji ali nekoliko bolj izraženi obliki zaslediti skoraj pri vseh prebivalcih, ki se zavedajo osnovnih razlik med spoloma. Gledano s psihološkega vidika gre za tipični primer iz behaviorizma (glej: Watson in Skinner), kjer je dražljaj pogled na prsi, pogojni refleks pa slin-slin in spust spodnje čeljusti, v redkih primerih pride celo do zaskočitve.
Fiziološko se bolezen odraža kot spremembe očesnega tkiva. Neprestano bolščanje in časovni zamiki uporabe očesne sluznice povzročijo skeleč občutek, pa tudi tkivo samo se prilagodi nenehni napetosti, zato se oko nekoliko podaljša, kar ima za posledico t.i. izbuljenost oči. Dalje se bolezen kaže kot hiperprodukcija dražljajev perifernega živčnega sistema, zaradi česa pride do zapolnitve vmesnega pomnilnika v predmožganskem prostoru. To se hitro opazi po praznini v pogledu pacienta.
Pacienti se bolezenskih učinkov na fizičnem nivoju začnejo zavedati šele, ko je ponavadi že pozno. Klofute, grde besede nosilk dražljajev in brca v mednožje so resni znanilci, da je pacient podlegel kroničnemu bubizmu. Priporočeno zdravljenje je uporaba sončnih očal ali popolna dvetedenska osama, lahko pa tudi ekstremno in intenzivno knajpanje, če je pacient tega sposoben.
Druge, nekoliko manj znane bolezni, ki ustrezajo klasifikaciji hecnih bolezni, med katere sodi bubizem, so:
- lenitis,
- okoliritivžepitis,
- fikusovstvo,
- glupožblablanje in
- ritograbitis.
Če se spomnite še kakšne… prosim, ne se držati nazaj, kar povejte, da jo obelodanimo in da jo ovekovečimo na tem zidu bolezenske sramote!
Zanimivo… si mogoče utrpela kak kirurški poseg, ki je pripomogel k povečanemu pljučnemu obsegu? 😈
Glede na simptome… :p
Nikakor ne, ne se bat, moja pljučna kapaciteta je popolnoma nespremenjena. Gre zgolj za opažanja obnašanja na/pri drugih – tako pri obolelih kot pri tarčah obolelih.
Jaz kot zdravljenje popolno osamitev nebi priporočal. Saj bi po mojem to povzročilo še večjo občutljivost pacienta in bi se potem bubizem pokazal že ob najmanjši možni izpostavitvi.
Bolj bi priporočal prekomerno izpostavljenost pod zdarvnškim nadzorom. Če pogledamo na primeru drog: Ob konstantni izpostalvjenosti se telo na določeno količino navadi in je potrebno odmerek zvišati.
Torej: Pri prekomerni izpostavljenosti bi se telo navadilo nanjo in na manjše, povprečne vsakdanje, izpostavitve sploh nebi več reagiralo.
Ha, sem zabluzu 😆
Hmmmmm, manjka še ena bolezen: praznoglavitis… Bolezen se pojavlja predvsem pri dveh skupinah populacije: pri blond osebkih ženskega spola in pri politikih. Zanjo je značilno, da se zelo rada pojavi hkrati z glupožblabanjem (ali pa je to samo simptom?)…
:seba:
Aja, pa pri politikih se praznoglavitis zelo rad pojavi hkrati s fikusovstvom in lenitisom…