Ohoho, dragi bralec, preden pobegneš: nisem jezna, niti besna. To bo zelo mirloljubna objava, tako miroljubna, da bi jo izbrali za novega Nelson Mandelo, a kaj, ko objava ni človek in ne-človEkov še ne spuščajo na vodilna mesta. Še slediš? 😉
Bes, jeza in ostale peneče se zadeve (šampanjec izvzet, šampon tudi) so ti verjetno znane. Skorajda ne poznam človeka, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju ujezil. Pri nekaterih zgleda jezica kot mačji kihec, pri drugih pa grmi in ropota še dolgo po izvornem dogodku. Jezimo se:
- ker se plehnate kače prepočasi odvijajo,
- ker se nam v službi sprehajajo po živčnih končičih,
- ker se vozniku pred nami nikamor ne mudi,
- ker obstajajo bistvene, očitne in posebne študije vredne razlike med moškimi in ženskami, med moškimi in moškurinami, med ženskami in baburami itd.,
- ko se nas ignorira, ne spoštuje, zlorablja ali nateguje (ne v stilu pogrošnih romanov),
- ko se nam dela krivica (ali vsaj mislimo, da se nam),
- ko nas daje občutek večvrednosti, a se drugim ne zdi tako …
… in še bi lahko naštevala. 😀
V glavnem, gre za to, da se jezimo in to preveč! Temu je odločno potrebno narediti konec. Jeza in bes imata toliko stranskih učinkov, kot ima pes bolh po obisku bolšjega cirkusa — toliko, da glava peče.Ker nočemo, da nas peče glava, no, vsaj jaz nočem, da me, je treba jezo zajeziti in po možnosti ujeziti, da se spravi nadlegovati koga drugega. Načinov, kako to narediti, je miljaužnt žlj. Predstavila bom jih bom samo nekaj, sicer lahko do konca življenja ostanete tule (kar v bistvu ni tako slabo, hmmmm…).
Ekola, možnosti:
1. Zderemo, stulimo in shrulimo se na prvo osebo, ki pride mimo. Prednost: katarza nastopi v trenutku. Slabost: kmalu ni več nikogar mimo in po hodniku se začne šušljati, da zmaji so. Verjetno mi ni treba povedati, kdo je zmaj. 😛
2. Jezo držimo v sebi in jo tlačimo in tlačimo, dokler ne nastane tlačenka. Prednost: vsi nas imajo za über kul, über mirne in über obvladane. Slabost: Ko poči, je katastrofa. Ali navznoter ali navzven. Posledice so strašljive.
3. Odpremo blog in v vsaki objavi blencamo, bentimo, se hudujemo in kritiziramo. Objavimo slike bivših, slike sosedov, sosedovih nemarnih psov, obdelane slike sodelavcev in vseh, ki nas jezijo. Na blogu vse poimenujemo s pravimi imeni in jim zarijemo prst v oko. Prednost: vsi izvejo, kako hudobni so ljudje, ki nas jezijo. Slabost: potrebno je imeti dobrega odvetnika, dobrega osebnega stražarja in vsaj eno dodatno identiteto.
4. Skašljamo se na spletni strani Poln Kufr! in povemo, česa imamo poln kufEr! Super stran, če mene kdo vpraša. Dajte me vprašat, no, da vam lahko povem, da je super stran! 😛 Prednost: skašljamo se lahko anonimno, ali pa se registriramo (kot moja majhnost) in damo vsem vedet, kakšna je vsebina našega kufra. 😛 Slabost: lahko izvemo, da ima kdo nas poln kufEr, ali pa vidimo, da stvari, ki nas jezijo, sploh niso jeze vredne. Katastrofa! 😛
5. Uporabimo verbalno fizično silo v obliki pesti, kasneje tudi macole ali nukic. Mmmm, paše 😛 Prednost: ljudje nas začnejo jemati resno, ko si zrejo iz oči v oči z macolo. Slabost: macolo in nukico je težko neprestano vlačiti s seboj po tem zabasanem medmrežju. 😆
*
Zdaj pa jaz tebe prašam: kaj te jezi, dragi bralec? In kako se pretepaš s svojo jezo? 😀
Kakor se ujezim, se še hitreje ponavadi pomirim. Če ne drugega stvar temeljito premislim on izvlečem ven kaj pozitivnega. Nikoli nisem prav dolgo slabe volje.
Najbolj mi pokrov dvigne, ko naletim na počasen računalnik, uhhhh bi ga res z macolo zmlatil na kvante.
Druga stvar ki me tudi jezi pa je to kar vidim kaj se dogaja po svetu, vsa svinjarija hudičeva nemarna.
Da se včasih vprašam, zakaj se je sploh razvil človek, če dela naravi več škode ko koristi.
Drugače pa najbolj preferiram 2. točko nikomur ne povem in čim manj pokažem. Na srečo se jeza ne
spremeni v tlačenko pač pa preprosto izpuhti… Tudi 3-jo točko kdaj delno preferiram, ampak se ponavadi že
med pisanjem ohladim in objave sploh ne objavim na koncu.
Blazno me razkajfa uvodnik v osrednjo informativno oddajo. Na srečo je na sporedu glih ob primerni uri, da se lahko odguncam na terapijo v bife pri Mariči. Tam s frendi spijemo par pirčkov in se usajamo. Fajn je, da lahko tudi kadimo, ker Mariči pozna inšpektorja. Ta je korekten človek. Kadi ko turk, ampak nikoli ne žica za cigarete. Zadnjič me je po terapiji celo odpeljal s službenim avtom čisto do doma, ker se mi je malo vrtelo. Pozvonil pa ni, naša zna bit huda.
@kr’en, vsaj v prvi točki sva si dokaj podobna, sploh glede ribarjenja pozitivnega v kalnih vodah jeze 😀
Glede stvari se nima smisla jeziti — računalnik ni sam kriv, da je počasen, če ga boš zmlatil na kvante, bo še počasnejši 😛
Kar se tiče evolucije, ja, je hudo čudna zadeva. Po moje jo je kdo podkupil, da je dopustila
razvoj podvrste ljudi — uničevalcev :S
Odkrito in med nama: samo 2. način ni najboljši, zato ker te začne razjedat od znotraj. Ljudje, ki tlačijo in tlačijo jezico, razočaranja in druge negativnosti, slej ko prej postanejo nesrečni, zagrenjeni in jih nihče nima rad. No, lahko postanejo tudi psihopati, vendar tudi njih nimajo ljudje posebej radi 😀 Haklc vsega skupaj je, da najdeš pravo mero med načini, malo tega, malo onega, če pa ne gre, vzameš nukico 😉
@onkel PEPE, 😆 Bi rekla “pohvale vredna terapija”, a kaj, ko imam pomisleke. Najbolj me moti to, da inšpektor nikoli ne žica za cigarete 😛
Ah, ta onkel PEPE je lisjak 😛 Ki me nasmeje 😛 Ki piše med vrsticami cigaretnega dima 😆
Ne res ni ravno najboljši. Včasih sem to jezo spuščal v igricah, pa je kar učinkovito. Sedaj pa ne vem, ker ne
igram več igrice. Bo treba kaj drugega najt. Kaka vreča za mikastenje nebi bila slaba. :mrgrin:
Hja ne vem…kište računalniške so mi zmeraj dvigovale pokrov, prav tako moji mami in fotru. Maybe it’s in
family. 😆
Ampak jezil sem se včasih največ na windowse počasne. Sedaj ko sem na OSX jezenja skoraj ni, pa tudi
uvidel sem da z jezo nad kišto itak nikamor ne prideš. Se mi je maščevalo enkrat že tto pizdenje. 😆
Nesrečen še nisem, zagrenjen, no ja…morda malo v kakih ekstremno slabih dnevih. Psihopat pa upajmo da tudi nisem