Babe so žleht (2.del)

V prejšnjih delih … Ženkica in TudiJazSemNašelSulico hopacupa, Ženkica zapletla z  Bakrenim, cela štala, pustila oba, ujagala Rokija Modrega, prevzela, pocoprnila, poslala Rokija na težko pot iskanja Znanja, sama doma zganjala hudiča in pol, Roki odšel na dolgo pot, videl stopinjo BigFoot-a, rešil Supermanu rit, srečal govorečo štrikajočo kravo, pomagal padlemu angelu in zaspal v blatu … Čudno, vem, ampak vse ima svoj smisel. Na nek način pač.

Roki Modri se je predramil, ker ga je začelo zebsti v noge, pa tudi muhe so ga začele obletavati, ker so mislile, da je že crkovina. Skobacal se je iz posušenega blata in zazijal, ko je v bližini opazil čuden stvor s pol-ptičem na glavi in z zelenim ptičem na roki. Pol-ptič je bil v enem izmed prejšnjih življenj ptič, potem pa se je naveličal, si dal vgraditi steklene oči in se odločil ždeti mišičnjaku na glavi. Ptič na roki je približno takrat pozelenel od zavisti (še kar naprej je zelen, ker se je barve že navadil).

“Stari, kaj se je pa tebi zgodilo? Zakaj imaš pol-ptiča na glavi?”
“Raje ne sprašuj,” je sramežljivo odvrnilo mišičasto ptičje strašilo.
“A je ženska kriva?” je Roki vseeno nadaljeval. Mišičnjak je molče prikimal.
“Ajajaj, tole ti povem … babe so žleht!”
Mišičnjak je spet pokimal in pri tem mu je ušel rahli nasmešek, ki je nadvse dobro povzel stavek “Končno nekdo, ki me razume in ki ga ni strah tega priznati.”

V žaru razumevanja trpljenja sta se dedca objela, po moško seveda, se še nekaj časa hihitala, si pripovedovala mastne šale na račun babnic, jih malo pošimfala, obrala in dokončno skozlala ves gnev, ki se je nabiral v njunih beticah vsa ta leta. Rokija so ob slovesu oblile solze, ko je zagledal Lassie. Lassie mu je povedala, da je ves cirkus okoli njenega, pardon njegovega, prihoda nazaj domov čista in popolna holivudska izmišljotina. Lassie je samec in to ponosen samec, ki je moral vrsto let skrivati svojo pravo identiteto zaradi brezveznih režiserskih muh. Vse to mu je načelo živce in nekega dne je potalac vse rože, vsem mačkam povedal svoje, poscal nogo lastniku, pustil zajeten kupček pred vrati in zbežal svobodi naproti. Lačnega, prezeblega in moralno zmačkanega je našel ZelenoPtičastMišičnjak in od takrat sta pes in njegov najboljši prijatelj.

Roki je neutolažljivo hlipal, dokler ga Lassie ni oklofutal in mu rekel:”Bodi dedc, porkatace!”, pri čemer je imel sam solze v žalostnih pasjih očeh.

Lassie in ZelenoPtičastMišičnjak sta dala Rokiju še par napotkov glede MatiNiŠeŽelvjaJuhe, ga poljubila v slovo, potem pa šla pečt kokice in gledat prvi del nove nadaljevanke Babe so žleht. Roki je še nekaj časa stal in razmišljal, če je ena boga filana paprika res vredna vsega tega truda. Potem se je spomnil na vse nove prijatelje, ki jih je dobil na poti, si zažvižgal techno priredbo Kekčeve pesmi in začel prestavljati noge: levo pred desno, desno pred levo in tako naprej in tako nazaj, dokler ni ugotovil, da stopiclja na mestu. Lopnil se je po čelu in odmaširal naprej. Ura je cajt, cajt pa je dnar, dnar pomeni nage babe, nage babe so hopacupa, hopacupa pomeni evolucijo, evolucija pomeni boljše življenje … Enkrat! In ne nujno v tem vrstnem redu. Med premišljevanjem o smislu življenja brez filane paprike se je privlekel do čudne rožnato-rdeče-bele skale. Ni se kaj dosti obiral, niti ni občudoval barv, ker je bil bolj mahnjen na modro.

Skoraj bi omagal in obupal, ker mu je glas razuma preveč na glas dopovedoval, kako vse skupaj nima smisla, še najmanj zaradi ene bedaste filane paprike, potem pa je zagledal … nekaj, kar mu je vlilo dodatnih moči, poguma in sodček nerazsodnosti.

Nekje nad njim se je dvigovala gmota, na kateri je počivala sama MatiNiŠeŽelvjaJuha in mu prijazno mežikala. Za čudno skalo se je plezalna stezica, ki niti ni bila stezica, prelevila v drugo plezalno stezico, ki tudi ni bila stezila, bilo pa je definitivno nekaj plezalnega.

Uspelo mu je, prebil se je na vrh! MatiNiŠeŽelvjaJuha ga je radovedno motrila in tuhtala, kaj bi mu rekla, če jo povpraša, zakaj še ni želvja juha. Na njeno srečo je tega ni vprašal …

“MatiNisiŠeŽelvjaJuha, kako sem vesel, da sem te našel!”
“A si ti počen slučajno? Saj nisem skrita!”
“No, to že, vendar … daleč je bila pot do tebe.”
“A nisi prišel z redno avtobusno linijo?”
“Ha?!”
“Ubožec …”
“Jebatga, nisem vedel. Pa saj ni važno. Zanima me nekaj drugega…”
“Reci miško, kaj te zanima?”
“Bi me prosim nehala klicati miško?”
“Ni problema, miško… no, kaj te zanima?”
“Porkacvet… eh, daj, povej mi nekaj … vsi mi govorijo, da si pametna in stara, še posebej stara, ziher poznaš skrivnost o Znanju.”
“Ja, poznam.”
“No, in?”
“Kaj in, miško?”
“Ugggh, bemumišjake … alo, a bi mi jo slučajno zaupala? Rad bi prišel do filane paprike, pa me babnca maltretira in zajebava, da hoče najprej imeti Znanje! Jaz pa sem lačen!”
“Lej, Roki, saj si Roki, ne da? Stvar je takšna …”, si je MatiŠeNiŽelvjaJuha obliznila ustnice, “moram te opozoriti, da ti morda Znanje ne bo všeč. Hočeš vseeno tvegati?”
Roki je tako vneto prikimal, da se mu je snela čelada.

MatiŠeNiŽelvjaJuha je skomignila z želvjimi rameni in mu začela razkrivati skrivnost Znanja.

Roki Modri je najprej prebledel, nato pomodrel, nato pozelenel in na koncu postal zariplo rdeč od besa.

“Joooooooooooj, ne me zajebavat, no! A sem zaradi tega prišel tako daleč?”
“Ne jezi se na mene, miško, sprejmi to Znanje, želel si ga, zdaj boš pa moral živeti z njim.”
Puf! MatiŠeNiŽelvjaJuha je …

… spustila zajetno zalogo postanega zraka izpod želvje haube (prdnila je, ja, prebava v njenih letih ni želvji kašelj).

“O packa!” Roki se je na hitro pobral, niti mu ni več rekel. Z žalostjo v srcu in obupom v očeh se je prepustil terenu, najraje bi se kar pahnil v prepad, vendar je bil preveč utrujen za takšne hece. Sploh ni opazil, da se je vmes že znočilo in da nanj preži nihče drug kot PretečaGolazen.

(se nadaljuje …)