Author: sparkica

Živim se vse zgodi, tudi Debian paketi in ambrozija

  By , ,

Pred letom dni je bilo vse drugače. Takrat sem bila (le) utrujena asistentka in pretežno Windows dekle – danes se hecam z Debian paketi, pred 14 dnevi z animacijo, že več kot pol leta s Python skriptami… Kaj vse izveš in se naučiš, ko si postavljen pred dejansko nalogo, o kateri imaš malo ali nič pojma, imaš pa internet, voljo in malho radovednosti! Ne se čuditi, če naslednjič navržem pametno opazko v stilu “Te bom dpkg -r-jala!” ali pa “Ma daj, naredi debuild svoje krame, vrži v kombi in to je to!”.

Napovedane sončne nevihte me strašijo – kaj če ne bo več interneta? Najbolje, da ga za vsak slučaj zdownloadam na disk, zapečem na DVD in za ziher še sprintam. Obljubim, da bom doma posadila pet novih dreves.

Vir: google images 🙂


Pred dvema tednoma sem izvedela šokantno novico glede obstoja rastline po imenu ambrozija (angl. ragweed, lat. Ambrosia artemisiifolia). Bila sem prepričana, da je ambrozija le hrana bogov, pa ni! Gre za eno izmed najbolj alergenih rastlinskih pošasti. Še dobro, da sem bila ves teden prepričana, da so med slovensko Bistrico in Pragerskim ob železniški progi pravi nasadi te rastline… nakar poguglam in ugotovim, da temu ni tako in da gre za podobno rumeno cvetočo rastlino, imenovano navadna zlata rozga (angl. goldenrod, lat. Solidago virgaurea). Rastlini velikokrat zamenjajo (mhm, kriva!) zaradi podobnih cvetov, vendar se bistveno razlikujeta v obliki listov… in še čem. 🙂

Zlata rozga:

Vir: google images 🙂

Ambrozija:

Vir: google images 🙂

Zdaj veste, da ne boste širili napačnih informacij in živeli v strahu pred alergijsko epidemijo 🙂

Saj pravim, živim se vse zgodi. Slava in čast internetu!

Ko se svet vrti, vrti se še ti, brez dopisa nič se ne zgodi

  By ,

Kdo bi si mislil, da bom kdaj imela opravka s tono birokracije, ki je sama sebi namen, katere dejanska pravila in interpretacijo le-teh poznajo samo tisti, ki pomagajo pri njeni ohranitvi, širitvi in vsesplošni prisotnosti. Na trenutke se mi zdi, da manjša podjetja postanejo velika samo zato, da je lažje delati z birokracijo. V večjih podjetjih se vse dogaja počasneje, ljudje ne odhajajo in prihajajo čez noč (razen če so pri vrhu), večina stvari je ustaljenih, čičkanje (=čičanje + čikanje) in čačkanje sta glavni vir adrenalina, informacij in rezultatov.

Potem prideš v majhno podjetje, recimo start-up, kjer se vse odvija bliskovito hitro (v primerjavi z dinozavri): ljudje prihajajo, odhajajo, zdaj so tu, malo tam, imajo veščine in vrline, a kaj jim to pomaga pri “operacijah in finančnih mehanizmih”, če nimajo papirja, ki bi te beštije nahranil? V boju z Birokracijo večinoma zmagajo papirnati dinozavri, ki ustrezajo zahtevi, da se tri leta nič ne spreminja, ker je ljudstvo dežele Birokracija naredilo tak načrt, v katerem se tri leta nič ne spremeni. Basta.

Draga Birokracija, upam, da kmalu ugotoviš, da si zgolj sama sebi namen, in da ti bomo še v tem desetletju lahko rekli “R.I.P.”.

Žal moram nehati, ker moram dokončati dopis zaradi še ene spremembe.