Bingljala je z nogami z zidu in opazovala trgovce, ki so se spretno sukali okoli stojnic. Ta je imel svilene srajce, drugi kup pomaranč, jabolk in dateljnev, tretji nogavice, četrti spet čuda stvari. V eni roki je držala obglodano jabolko, z drugo je odganjala muhe, ki so vztrajno hotele svoj delež. Na trgu je zavrvelo in završalo, prišli so namreč rokohitrci in zabavljači. Radovedno se je zazrla v brkatega gologlavega možiclja, ki je vlekel živo rdeč voz, na njem pa mizico, skrinjo, žago in še vrsto nenavadnih pripomočkov.
Pojedla je jabolko in se spretno zavihtela z zidu. Počasi se je prebila med množico do smešnega možiclja, ki je medtem že razpostavil kramo.
“Stopite bližje, pridite sem, z magijo skrivnostno oči vam odprem!”
Njegov glas se je razlegal po tržnici in privabil trumo radovednežev. S težavo se je pririnila do prve vrste.
Na mizi je stala s črnim žametom obdana škatla, notranjost je žarela v škrlatno rdeči. Možicelj je opletal z rokami, mrmral čarobne besede in bam! iz škatle potegnil belo golobico, belega zajca in belo podgano. Spet je krilil z rokami, mrmral nove besede in iz škatle povlekel kroglo, zavito v svilo.
“Pokazal vam bom, kako narediti sonce!”
Z eno potezo je povlekel svilo z globusu podobne krogle in jo naglo zavrtel. Množica je završala …
“Oooooooh, aaaaaah, magijaaaaa…”
Možicelj je v rokah res držal bleščečo kroglo — sonce, ki je žarelo in zaslepilo vse v okolici.
“Sem gospodar sonca in sonce je moj gospodar!” je zadonelo.
Vse oči so bile še uprte v majhno sonce, ko se je iz množice iztrgal suh, visok možakar s kozjo bradico in vodenega pogleda.
“Prevarant! Goljuf! Ne verjemite mu! To ni sonce, to je navadna goljufija!”
Zbil je kroglo možiclju iz rok. Padla je po tleh in se raztreščila na kose. Bila je iz posebnega debelega stekla, oblepljena s koščki zrcala.
“Vidite?! To ni sonce, navadna steklena krogla je!”
Suhljati možakar si je nadel škodoželjen, demonski pogled in česal množico z njim.
“Ne bodite govedo! Kakšna magija neki?! S triki hoče priti do našega denarja!”
“Gospod, bila je magija, sama sem videla, da je bila,” je možakarjev gnev prekinil tih glasek, ki se je izvil deklici z velikimi zeleno-rjavimi očmi. Strmela je vanj z našobljenimi ustnicami in z rokami uprtimi v boke.
“Kaj boš govorila, neumna punčara!?” je zasikal možakar.
“Pusti deklico, pusti malo princesko,” mu je možicelj skušal odvrniti pozornost.
“Ooo, a da smo prinčepeska, kaj? Neumna prinčepeska!” se je zlobni možakar spet lotil deklice.
“Neumneži, govedo! Še zmeraj stojite tule in zijate v navadne trike?” je zmerjal vse povprek skozi stisnjene zobe.
Množica se je razšla, le deklica je ostala in obstala pred možicljem, ki je pobiral koščke raztreščene krogle.
“Gospod, vem, da ni bil trik, res je bila magija,” mu je zašepetala.
Možicelj se je obrnil in preveril, če ju kdo gleda. Zlobnež je stal v bližini in še naprej bentil.
“Prinčepeska, bil je le navadni trik,” ji je mirno, nekoliko žalostno odvrnil možicelj.
Potem se je nasmehnil. In pomežiknil 😉
*
Magija obstaja, tudi če poznaš vse čarovniške trike na svetu. Le s srcem je potrebno gledati, ne z očmi 😉
