Kempiranje po barsko oz. BarCamp v Ljubljani

V petek, 16.5.2009, sem kempirala po barsko. Ne, nismo kempirali za barom, pač pa smo se imeli lušno in fajn in ja, malce geekovsko na BarCamp-u v Ljubljani (bclj). Tokrat je bil organiziran že drugič in sicer so se za nas več kot hudo potrudili Jure, Bufo in Miha, medtem ko so nam prijazni strici znanstveniki odstopili predavalnico, dve ali tri na Inštitutu Jožefa Štefana.

Ne vem, če veste, kakšna je ideologija za BarCamp-om … če veste, dobro za vas, če ne, še bo dobro za vas, ker vam jo bom tarara! razkrila. 😀 Na BarCamp se lahko prijavi vsakdo, ki bi rad druge česa naučil. Tematika ni predpisana, niti ni predpisan kodeks oblačenja (hehe), edini pogoj je sodelovanje. Vsakdo lahko pripravi 20 minutno predavanje ali pa morda le pet minutno obstreljevanje (lightning talk) s prebliski, izkušnjami ali stand-up komedijo. Čar tega srečanja je neformalnost, navezovanje stikov, izmenjava receptov za biznis “golaž”, raziskovalno “rolado” ali morda le kavo v bližnji prihodnosti.

Vsekakor grem še kdaj. Zakaj ne bi prišla/prišel še ti? 😀

Prečekirajte še Juretova BarCamp razmišljanja, Bufotov raport z bojišča in ne pozabite vreči očesa ali dveh na BarCamp-ovo uradno stran 😉

Zacoparski recept za instant bogastvo

Pozabite vse, kar so vam kadarkoli trdili o hitrem bogatenju — da se ne da, da se je treba ukvarjat z mutnimi mafijskimi posli itd. Obogateti se DA in to v sekundi dvajset! Kako? S posebnimi športnimi stavami oz. s stavami na en sam poseben šport! Verjetno bo koga prešinilo: zakaj sparkica sploh to piše, ko bi lahko bila že nesramno bogata in bi poležavala nekje na lastnem tropskem otočku?! Razlog za to je trivialen in totalno nedokazljiv. Kot izmišljevalka tega športa in hkrati edina izvajalka ne morem staviti. Ne bi bilo etično. 😆

Šport je silno preprost, zelo individualističen in ekstremno nevaren. Imenuje se “zacopanje na žive in mrtve v osebo, ki ji je všeč čisto druga oseba”. Izid je v 99,9% 1:0 zame.

Treniram že od mladih nog in sem si v teh letih nabrala miljarde izkušenj. Kot sedemletnica sem se zacopala v osem let starejšega fanta svoje sosede. 😆 Kot trinajstletnica sem oboževala nekoliko oddaljenega soseda, ki je bil zaljubljen v drugo sosedo. V njegovem imenu sem scufala stotine marjetic (ne me tepst!). 😈 S petnajstimi leti sem bila neomajno zatreskana v sošolca, on pa v bogsigavedi katero drugo ali tretjo. Bemu mladost! 😆 V srednji šoli bi me lahko zgazil tovornjak, prežvečila gosenica, pojedel vrabec, pa ne bi niti opazila, ker sem imela oči samo za … hehe, ja. Noro. 😀 Ne mislite, da se je zaporedje mojih zmag tule končalo, nak! Le dolgoveziti ne nameravam. 😀

V glavnem, trenutna statistika  je tistim, ki boste stavili, muchos naklonjena! Pohitite! Nova igra se je pričela prejšnji teden, stave se še pobirajo, rezultat pa je kristalno jasen že vnaprej. Itak. 😆

Za stave sprejemam bankovce po 10 EUR, 50 EUR in 100 EUR, kreditne kartice Visa, Mastercard in Dinners, lahko pa zastavite tudi svojega mercedeza, počitniško hišico v tropih ali strgane štunfe. :bumpy:

Peresno resno o Preresnem

Ker mi levo oko trza že tretji dan, pišem tole z desnim. 😉

Že drugič v hudo kratkem času sem se zalotila ob misli, da nisem dovolj resna, vsaj ne dovolj resna za Velike in Odrasle. Gonjenje zabavljaško-smotanega, občasno naivnega pogleda na stvari — enostavne ali kompleksne, majhne ali velike, vsakdanje ali dolgoročne — kaj to pove o meni?

Z enim očesom pred spanjem berem Tako je govoril Zaratustra, z drugim očesom Dnevnik Bridget Jones, razumem skriti, zaviti in trikratno-implicitni humor v obliki cinizma, sarkazma, ironije, hkrati pa se lahko do solz nasmejim najbolj butastim foram “Bila je žabica, ki je prišla.”, “Bila je žabica, ki je prišla. In odšla.” — kaj to pove o meni?

Obožujem klasično glasbo, Čajkovski me zaziba v romantično plahutanje s krili duše … in potem se znajdem na koncertu metalcev, kjer nič manj ne uživam, le plahutam z drugimi deli telesa — kaj to pove o meni?

Gledam ljudi, ki merijo lastno vrednost s stvarmi kot so “do 30. leta zaslužiti XXXX denarja”, “kupiti hud model mercedeza”, “hoditi na počitnice na eksotične lokacije”, “sosedom vzbujati zavist”, “moj blog bere 10000000000000 ljudi” … in potem včasih pomislim, le zakaj nisem bolj ambiciozna, zakaj si ne postavim takšnih ciljev? Kaj pa sem dosegla v življenju? Nisem genij, nisem mati Tereza, nisem Ghandi, nisem Bush (hvala bogu, hehe), ne mika me politika, ne mika me kopičenje, ne mika … ugotavljam, da me ne mika biti Odrasla. Hoja po robu Odraslosti je veliko zanimivejša. Svojo vrednost merim s tem, koliko ljudi nasmejim, koliko ljudem je prijetno v moji družbi in koliko ljudi reče “hehe, ja sparkica ja, ona je faca, malo otročja, ampak ja … faca”. 😀

Odrasli se prehitro prelevijo v Preresne. Preresni se prelevijo v Zagrenjene in Zagrenjeni v Zamorjene. Odrasli postavljajo ograje, ograde, zidove, pravila zaradi pravil in zaničujejo otroško otročjost. Postanejo kravatarji, ki bi morali biti še v pižami, ali postanejo posh petkarice, ki bi morale imeti blatna kolena in travo v laseh, ali celo postanejo zapuščeni zombiji, tavajoč iz službe domov in od doma v službo.

Večkrat naletim na Odrasle, ki mi dajo občutek, da sem enostavno … butasta, otroško otročja, ali kot bi rekla S. Makarovič “neizobražen runkl”. 😛 Če ugibam … to se mi dogaja samo zato, ker ne maram fizike. Pretiravam, seveda. Fizike pa res ne maram in fizikalnih zakonov ne priznavam. Spl(j)oh. 😆 Gravitacija in podobna jajca zame in na meni ne delujejo! 😆

Odrasli in Veliki me obstreljujejo z napamet naučenimi latinskimi izreki, postavljajo se z naj-in-oh-geekovskimi izrazi, primerjajo me s šablonami lepote in bruhajo slavospeve svoji lastni inteligenci, ne spomnijo pa se več, kdaj so nazadnje ležali bosih nog na pokošeni travi, kdaj so se nazadnje smejali paritvenemu plesu golobov, kakšnega okusa je rumena in kako fajn je nekoga nasmejati do solz. Ni časa za to, pravijo, ni časa. Ko se počutim takole butasto otročja, me zadane, da me sogovornik najbrž ne jemlje dovolj resno in da je razočaran, še posebej, ker sem prepričana, da ni treba vsega povedati in zato molčim. Določene stvari se da razumeti, dojeti, sprejeti brez besed, če znaš poslušati, gledati, oddajati brez besed. Pššššt. A slišite? 😀

No, kaj vse to pove o meni? 🙂

Z zabav(lj)anjem se držim na površju, da lahko peresno resno razmišljam o Preresnem. Na jedilniku za naslednji teden imam Joyca in njegovo Finneganovo bdenje in Glattauerjevo Alle sieben Wellen. Primerno uravnotežena dieta 🙂

*

Nauk flanca: jebat ga, otročja sem. Mali princ gor al dol, prinčepeska leti, kljub temu, da nima kril in da pozna zakone gravitacije. 😆