V glavi mi zveni besedilo Smolarjeve pesmi: … moja žalost je najbolj žalostna, moja bolečina je najbolj boleča… Potem se spomnim še očetovega praznovanja petdesetletnice in smrti strica, s prejšnjim nepovezane luknje v ‘duši’, neprijetnega molka ob nesporazumih, ki se ponavadi zgodijo ali pred odhodom na obisk ali neposredno po njem.
Ah, seveda je moja žalost najbolj žalostna in moja bolečina je najbolj boleča…
Razveselimo svoje najdražje z najboljšim – zgledujmo se po Štoparskem vodniku po galaksiji in jih preselimo (sebe seveda z njimi) z delfini v neko drugo galaksijo. To je šolski primer transportacije.
Če pa vzamemo možganstroj, ga zamenjamo z možgani koga drugega (ne samo Batkota), pride do transplantacije. Debeluške bi včasih rade svojo glavo transplantiralena telo kakšne druge ne-debeluške (jaz že vem). Tudi to šteje kot transplantacija.
Če vzamemo osebo, ki je v trenutku A kot med in mleko, v trenutku B (milisekundo za trenutkom A) pa Grozilda v kombinaciji z Godzilo in množico drugih bajeslovnih bitij in pošasti, potem je to transformacija.
Če se transformirana in transplantirana oseba (pa to nismo mi) še v nepravem trenutku transportira do nas, smo najebali 🙂
Bližajo se.Tako kot vsako leto. Ne da se jih zgrešiti. Za nekatere veseli, za druge žalostni in osamljeni. Ne samo osamljeni v smislu odsotnosti fizične bližine drugih, ampak vsesplošne odsotnosti. Ljudje smo lahko sami, tudi če je okoli nas kopica (ne bom napisala gomila) ljudi.
Ne bom za en list pametnejša od knjige. Bom samo žalostna. Skoraj ob vseh praznikih sem žalostna. Na žalost.
Tokrat bo drugače. Če ne bo, naj postanem štajerska ikebana 🙂