Sem ptica in sem svetilnik, sem hibiskusov cvet (nekateri hibiskus marajo, drugi pa tudi ) in hkrati tasmanski vrag (baje so grdi, hudobni in vreščeči). Sem, kar nisem bila, in nisem, kar sem bila. Polna nasprotij in polna strahov, zavetišče sredi nevihtnega morja in morje samo. Tišina in barve, glasba in črna svetloba. Odtis stopala v pesku in glina, ki srka korake.
Vse in hkrati nič.
“I must not fear. Fear is the mind-killer. Fear is the little-death that brings total obliteration. I will face my fear. I will permit it to pass over me and through me. And when it has gone past I will turn the inner eye to see its path. Where the fear has gone there will be nothing. Only I will remain.“
— Frank Herbert, Dune – Bene Gesserit Litany Against Fear
Ja, samo jaz bom ostala. Vsem ostalim bo potekla licenca 
Mateja Verlič
Pingback: Smeh, ki trga gate « Sparkica in (njen) Možganostroj
Pingback: Nekdo od Nekje Zgoraj te gleda! « Sparkica in (njen) Možganostroj
Danes sem prvič kliknila na tvoj blog in sem se resno zamislila, zakaj te nisem kliknila že prej in zakaj te nimam v blogoroli?!!
Grem popravit napako 😉
ps: fotke, dizajn, odlično in vrhunsko!
Z največjim veseljem se še oglasim. 😀
anka: uuuu, kar špehec mi raste 😀 Hvala za kompliment. Dan si mi polepšala (sploh po tem, ko sem si ogledala vse tvoje profi fotke) 🙂
Hehe, pa še motoristka. 🙂
Se lohk kdej kaj zmenmo, jst tut en moped okol sprehajam … 😀
Ja, si.r., tudi motoristka, ki še nima svojih konjev 😀
Res bi se lahko kaj zmenili 😉 Sem (že) videla na tvojem blogu, da sprehajaš moped 😀