Ljudje se spreminjamo, zagotovo, vprašanja so samo, kako hitro, iz kakšnih razlogov in v kakšno smer – na boljše, na slabše ali samo v nekaj drugega. Interpretacija smeri je seveda stvar posameznika na sprejemni strani te spremembe.
Zakaj bi se lahko človek v treh mesecih bistveno spremenil, še posebej v očeh nekoga drugega? Rojstvo otroka, smrt bližnjih ali prijateljev, near death experience, nesreča, še kaj? Kaj je tisto, kar v nas sproži verigo kemijskih reakcij, da nevroni, ki so do tega trenutka hodili po izbranih poteh, te poti spremenijo in potem se ne obnašamo več po načrtu, po dizajnu, ki so si ga v svoji glavi o nas ustvarili drugi?
V prejšnjem podjetju je dizajner nenehno spreminjal dizajn v Figmi. Ni bilo bolj frustrirajoče izkušnje, kot to, da smo mislili, da smo nekaj zaključili – vsaj za kak dan, potem pa smo odprli fajl v Figmi in ugotovili, da je dizajner v dveh ali treh dneh spremenil marsikaj brez (nam) očitnega razloga, malo tu, malo tam, ene stvari na glavo, druge dvakrat okrog. Grozen občutek nedokončanosti in nenehnega spreminjanja. A ni življenje enako? Prej kot se sprijazniš s tem, da se stvari, ljudje in situacije spreminjajo, bolje je? Drži, je pa potrebno vseeno nekatere stvari zaključiti, zapreti, reči, da so narejene, se premakniti naprej – na drugi projekt, drugi dizajn, drugo podjetje, drugi krog ljudi, druge prijatelje in na koncu na drugo stran 🙂
Na sprejemni strani spremembe je potrebno dojeti, da gredo drugi skozi svoj cikel sprememb. Tisti, ki se niso spreminjali in spremenili, so izumrli.
