Danes odhajam v London pogledat svojo deco, tim 2ndsight, s katerimi smo lani preživljali (in preživeli!) ImagineCup v New Yorku. V resnici grem tokrat na obisk le k delu tima – Tinetu in Žanu, Blaž in Luka trenutno branita trdnjavo iz Maribora. Fantje so ustanovili EqualEyes Solutions Ltd., nad katerim bdi Wayra. Kaj naj rečem, carji so 🙂
Če vas zanima več o fantih: Q&A session with EqualEyes – intervju za The Startup Magazine.
Prvič sem ga videla na Celovški v Ljubljani – obcestni plakat Orto Vihar in tole pesem:
Vihar, vihar mi gre čez pot
in v plašč se moj upira,
zlomiti hoče moj upor,
ne upor, božjast nemira.
Kadar razpne popotni plašč,
kot ptič, rojén v svobodo,
se zdim in s silo dvojnih kril
borim se s to usodo.
Tako grem jaz, tako gre vsak,
kdor čuti cilj v daljavi:
če usoda ustavi mu korak,
on se ji zoperstavi.
Pesem me je popolnoma prevzela. Ne vem, ali je k temu doprinesla ponedeljkova jutranja čmigavost ali kaj drugega, ne glede na to sem bila odločena priti do dna skrivnosti, kdo je avtor te pesnitve. Potem pa sem na spletni strani videla napis “BODI ORTO VIHAR”, ki obiskovalce poziva, naj prispevamo svojo viharno pesnitev. Poezijo imam rada. Spesnila sem pesem in jo že skoraj objavila, ko sem prebrala pogoje. Običajno tega ne počnem, pa bi očitno morala večkrat. S tem, ko bi objavila pesem na njihovi strani, bi za flumaster (ki sicer pušča barvo, pa vseeno!) prodala svoje materialne avtorske pravice… Hipotetično: če bi moja pesnitev zmagala oziroma bila izbrana, bi jo imel Simobil pravico uporabljati v vse mogoče namene, a sama od tega ne bi dobila niti centa. Objavljali bi moje ime povprek in po širokem in that’s it. To enostavno ni (bilo) kul. Ne gre toliko za cente, gre za odnos. Tukaj ne izpostavljam Simobila — tako se zadnje čase obnaša marsikatero podjetje, ki skuša ne-tako-zelo-očitno nategniti naivneže, ki se nam zdi puščajoči flumek ful dobra nagrada. Oni dan sem gledala dokumentarec o Hitlerju. Ste vedeli, da je bil možakar milijonar in da je kar nekaj denarja zaslužil s procenti od prodaje fotografij (samega sebe)? Njegov uradni fotograf jih je pridno prodajal časopisom in s tem sta služila oba. Morda bi Hitler danes dobil dva flumastra. Prav, morda Hitler ni ravno najboljši zgled. Kakorkoli, pesmi nisem oddala, raje jo objavim tukaj in obdržim vse pravice, tudi če mi ne prinesejo ne centa, ne ficka, ne piškavega oreha. Lahko jo zbrišem, če se mi zahoče, lahko jo tudi podarim.
Lekcija: bodite previdni, preden svoje umotvore prodate za malenkosti, ki jih tako ali tako ne potrebujete. Če že, storite to zavestno, ali pa jih dajte v prosto uporabo vsem.
Mimogrede, v torek sem na plakatu opazila tudi napis z imenom avtorja. Srečko Kosovel. Včasih sem pravi runkl.
Vihar (Photo credit: Archangelus Gabriel)
Še moja:
Ga čutiš – moj nemir, vihar?
Plamti, besni, naprej me žene,
tisočerih misli je krmar,
je moj dar in moje breme.
Z njim potujem, čutim, hodim,
polne so ga moje sanje,
na pot me vrne, ko zablodim,
pogum in barve vrne vanje.
