Month: May 2012

Morali bi morati malo manj

  By ,

Praznim glavo, opažam stvari, ki jih do danes nisem. Tisto lepo drevo na hribčku, cerkev, skale nad bajtami, tablo za Dobovec, koruznik in košarkarski koš. Griči so večinoma pokošeni, lahko voham seno, če bi bilo. Voham ga v mislih, tistega, ki sem ga v soboto vohala na Štatembergu.

Berem knjigo ‘Loving what is‘ in tuhtam, kako se lahko spremenim… Če ni to ravno to, o čemer že razmišljam nekaj dni – da dvomiti je zdravo, še bolj pa živeti z naravo, in da ni je letne klime brez brezvezne rime kot ne vlaka z zračnico brez tlaka.

Cover of "Loving What is: How Four Questi...

Cover via Amazon

Anyways… Predvčerajšnjim so me birokratske mahinacije vrgle s tira. Vedela sem, da se ne smem razburiti, ker ženska, s katero sem govorila, najbrž ni ničesar kriva. Skoraj ničesar. Gora brezveznega papirja, gora dvoumnih in pomanjkljivih navodil. Delam sama 100% 24/7? Ne, ne morem. Torej? Kot je rekel moj afriški prijatelj Vukosi – Vima: ‘If life gives you red tape, make ribbons.‘

Še nedolgo nazaj sem se resnično razpizdila zaradi umazane posode v umivalniku. Ni mi bilo jasno, zakaj je nekaterim tako faking težko odpreti vrata pomivalca, ki je direkt pod koritom, in posodo dati vanj? Zakaj, zakaj, zakaj? To se ni zgodilo enkrat, dvakrat, trikrat, dogajalo se je vsak teden, skoraj vsak dan. Morali bi pospravljati za sabo, morali bi dajati posodo v pomivalca, morali! Ker je niso, sem bila slabe volje. Logično, ne? Ne. WTF?!

Čemu, zakaj in komu na čast: ja pa kaj če se z lončkov cedita voda in mast? Morala bi, moral bi, morali bi so bili moji največji sovražniki, možganom so pošiljali signale, da se to tako ne dela, da tako ni prav, da..da…, dokler jih nisem poslala na Maldive, ker tja so pa res morali!

Čudež, kar naenkrat se več ne jezim. Umazana posoda v umivalniku? Že mora biti tako. Razumem, da je potrebno težiti otrokom (po možnosti lastnim), da se navadijo reda, čistoče inu kulture, da ne ratajo runklasti dedi in nemarne babure, a da bi vsakič težila odraslim 20+ osebam — nak, to ne bo več del moje nature.

Kaj vse človek ne spesni, ko bi moral pisati poročilo… Zdaj ni več izgovorov, žive žabe me čakajo, moram jih pojesti, preden se usmradijo.

I always wondered...

I always wondered… (Photo credit: sparkica)

Enhanced by Zemanta

Dvomim, zato obstajam?

  By ,

Velikokrat me je strah dvomiti v pravila in stvari, ki so mi jih vžali v možgansko skorjo skozi vsa leta starši, jaz sama in šole. Od “zemlja je okrogla” (ok, v to ne dvomim), “ljudem je treba vedno pomagati” in “vedno daj 100% od sebe”, “drži dano besedo”, do “to se vedno dela tako in tako”  ter podobno.

Smešno je, ker so že drugi žnj-krat ugotovili, da ne gre slepo verjeti pravilom, sama pa to odkrivam čisto na novo. Še bolj smešno je, da ne dvomim v to, da imam potencial, ki ga ne izkoriščam. Strah me je dvomiti v teorije, ki jih postavljajo drugi, ki jih imam za pametnejše od sebe. Skromnost je lahko prasica.

Na svoj bucket list (kako se to prevede v slovenščino?) dodajam “dvomi in obstajaj” 🙂 Da vidimo…

Freud, železniški kolibri in tri čiste

  By , ,

Začelo se je že v soboto, ostalo bi neopaženo, če se ne bi danes ponovilo… Dobila sem sem vabilo na konferenco “Mladi raziskovalci in zaposljivost” – prebrala sem “zapeljivost” in tuhtala, če je to novi fičr, ki ga morajo imeti MRji po doktoratu, da pridejo do službe. Freud, komentar? 🙂
Domov grede so me v podhodu na železniški postaji presenetili oglasi za Orto SMRT. No, SMART. Temačno okolje, sami Orto SMART plakati (kam so izginili ostali oglaševalci?)… Temna stran možganostroja se je poigrala za mislijo, da se nas hoče Simobil znebiti. Glede na to, kako se zadnje čase obnašajo do svojih uporabnikov (o tem ob priliki), me niti preveč ne čudi. Kaj?! Sploh pa ljudje pišejo tudi knjige z naslovom Očarljivi skupinski samomor! Še dobra je… in smešna.
Med mini-kosilanjem na peronu – za razliko od smrdečkotov s hitro prehrano ne jem na vlaku, tudi če gre le za štručko – so me vrabci vzeli za talko. Nisem se jim upirala, nekaj drobtin se mi ni poznalo. Sličajno mi je med prstoma ostal večji košček skorje. Vrabec Ferdo Petarda se je v sekundi odločil izvesti kompliciran manever Jaz sem železniški Kolibri. Nekje na pol poti mu je zmanjkalo poguma, obfrfotal je v zraku, ne da bi prišel do skorje. Ferdo, naslednjič malo več jajc!. Kakorkoli, iz tega sem povlekla lekcijo, ker sicer jaz ne bi bila jaz:

Če si dovolj lačen, si lahko kolibri, čeprav si samo navadni vrabec.

Z vlaka se vidi marsikaj, tudi to, da nekateri nimajo treh čistih. Predstavljajte si to: prvi večji ovinek po tabli konec Laškega, dva tovornjačka, firma Nivo. Drugi tovornjak prehiteva najprej avto pred sabo, nato še drugi tovornjak iste firme, seveda v škarje. Voznik na nasprotnem pasu se ustavi, ker nima kam. Tovornjaku se za dlako uspe zvleči nazaj na svoj pas.

Rekla bi, da voznik kombija nima treh čistih. Morda jih imajo tisti, ki so sprejeli novelo zakona o kazenskem postopku, da je s priznanjem krivde možno dobiti milejšo kazen? Mimogrede, novela zdaj definira tudi kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev. Bomo videli, je rekel slepi…

“Dragi tožilec, bil sem poreden, zapravil sem par milijonov in še kakšno malenkost. Sorči. Res mi je žal. Lahko zdaj grem? Moram v nadzorni svet, ravno uničujemo firmo. Thx.”
“Dragi tožilec, bila sem pohlepna, nečloveška in uničila sem življenje mnogim. Jebat ga. Oprosti, kesam se. Dva dni sem že bila zaprta v hišo, lahko grem zdaj na dopust na Maldive? Fala lepa.”
Mamicu jim.