Hodim z glavo v megli, utrujenih udov in zategnjenih mišic. Kam je šla iskrivost, zakaj nos ne sledi dogodivščinam, kje so troli, ki so požrli mojo razigrano veselje? (Mamicujim.) Zgubljena, zblojena, objedena, prenajedena, razočarana, utrujena, wtf?! WTF?!?
Mateja, zbudi se! Zbuuuudiiiii se!
Bil je in ni ga več, rojstni dan, februar je pač še en takšen mesec, ko rojstni dan pride … in gre. Neumna pričakovanja so že zdavnaj odložena v prašen fascikel pod posteljo, praznovala nisem že od pamtiveka. Razen v najožjem krogu je bil zmeraj v središču pozornosti kdo drug, kakšna druga stvar, čik, čvek, nesramne dolgojezične šale zapakirane v celofan. Do sedaj.
Letos je dan mojega rojstva pridobil status hišnega ljubljenčka. Topel “vse najboljše zate” dišeč po jutranji hripavosti z nadevom iz objemov, dopoldanski šaljivi “vse najboljše” z bosanskim lustrom v ozadju, pozno popoldanski “vse najboljše zate” v dvigalu in za piko na ž ponovljeni “vse najboljše” ob posebej pripravljeni večerji … če si to ne zasluži statusa hišnega ljubljenčka, potem si ga nič ne. 😀
Ime mu bo… Nijetam Dan 🙂