To je to. V ponedeljek oddam končno verzijo. Imam še dobrih 34 ur in 30 strani. Heh. Mission impossible? Nope. 100% sparkica.
Še na začetku tedna sem imela super-duper fancy načrte, ki so (ja, prav mislite) se seveda morali spremeniti. Najbolj sem žalostna, ker mi jutri ne bo uspelo na treking tekmo. 😕 Ampak … samo še 34 ur zicledranja, hitroprstnega tipkanja, možganostrojarjenja s 150% možganostrojskih kapacitet in rešena bom. R.E.Š.E.N.A. Če spustim eno tekmo, še ne bo konec sveta. Za tole odrešitev se splača nekaj žrtvovati. Kozo? Ovco? Ne, treking tekmo pa res.
Med pripravo podatkov za analizo (ki vključuje tudi branje in označevanje objav na blogu neke ameriške dizajnerke) me je prešinilo, da nekateri še premoremo intuitivne prebliske sočutja inu nevemčesa. Kako bi drugače pojasnili, da sem imela pizdec na kraju (ja, cmerila sem se) ob objavah, v kateri je avtorica opisovala težave s svojo psičko in kako jo je na koncu še zadnjič odpeljala k veterinarju, da bi jo uspavali, ker je imela kostnega raka. Podoživela sem situacijo z Larsom. Še zdaj se spomnim do pikice tiste februarske sobote, ko me je oče poklical in povedal, da je odpeljal Larsa …da vseh morij s pEsiko niti ne omenjam. Čutila sem njene dvome, ko je opisovala svojo prigodo z žensko, ki je vsa objokana prosila za pomoč, ker je pozabila torbico v taksiju. Vsakdo bi pomislil, da gre za prevaro, vendar ni bila … in prav se je odločila, ko ji je pomagala. Takoj sem se spomnila lastnih dvomov glede pijanega možakarja.
Če povzamem … tako smo drugačni, da smo si že podobni.
Tik. Tak. Tik. Tak. 34 ur. Do takrat pa :bumpy:
(Ne)Znanemu bralcu v spomin in opomin: hvala za vse ribe, ampak tudi brez tebe bom dokončala to, kar ti tako ali tako nikoli ni bilo niti všeč niti prav.
Joj, ja! Skoraj pozabila… Še ta komad! Hudo! Priporočam! 🙂 Muse FTW! 😀
