Vznemirjala ga je. Njena svoboda mu je mešala misli, njen oster um ga je privabljal, kakor zrele češnje privabljajo škorce, da potem brutalno cefrajo vejo za vejo. Cefral je njene misli. Želel jo je ukrotiti in imeti, držati in hkrati opazovati, kako plahuta v vetru. Rad bi pil z njenih ustnic, rad bi se je dotikal in jo držal, rad bi jo božal in opazoval njen smeh, poslušal barvo njenega glasu.
“Grem,” je tiho, a odločno dejala.
“Kam greš?” je z rahlim obupom v glasu skušal zadržati njen korak.
“V puščavo.”
“S teboj grem.”
“Lahko mi slediš v puščavo, vendar boš žejen in utrujen. Ni lahko biti svoboden.”
“Želim s tabo.”
“Ne morem potešiti tvoje žeje.”
“Vseeno mi je, hočem s tabo, ne rabim vode.”
Hodila sta, vrtinčasti oblak peska je brusil njuna stopala. Mehko, a odločno je stopala, korak za korakom, s pogledom uprtim v daljavo, tja, kjer je videla, da se srečata belo in črno, dobro in slabo. Pot je življenje in življenje je pot… pot, ki ga privabi vročina. Slane sledi pišejo svojo plat zgodbe, oči govorijo drugo, tišina ju tke v skupno pregrinjalo besed.
“Žejen sem, daj mi piti.”
“Nimam vode.”
“Žejen sem, daj mi vode.”
“Nimam vode.”
“Zakaj si me zvabila v puščavo? Žejen sem in nesrečen!”
“Vrni se nazaj, vrni se k studencu. Nisi pripravljen, nisi bil pripravljen in verjetno nikoli ne boš.”
Odšla je naprej. Žalostno je gledal za njo, zgubljal jo je, želel si je je, želel si je njenega smeha, njenih hrapavih besed in prijetne tišine.
Bil je žejen. Obrnil se je in počasi odkorakal nazaj k studencu. Studenec je vir, puščava pot.
Še zdaj včasih sliši odzvanjanje njenega smeha v pesku, ko sloni na vodnjaku in čaka na zven njenih korakov.
