Nekega dne je možakarja prebudilo vreščanje, prava kakofonija. Katapultiralo ga je iz postelje, ves razmršen in naščeperjen kot premražen vrabec si je celo uspel nadeti očala. Besno je pogledal levo in desno. Glasovi so potihnili. Od strahu je prdnil.
Zaslišal se je hehet. Obrnil se je na petah in zarjul. Ustrašil se je lastnega odseva v ogledalu. Še vedno razburjen je splezal nazaj pod odejo in zatisnil oči. Trikrat se je obrnil, nekaj zamomljal in že skoraj zaspal, potem pa… Trušč in galama! V trenutku je bil buden. Ko si je hotel nadeti očala — pozabil je, da jih ni snel — je roke približal očem in v šoku pozabil, kako mu je ime.
Vsak od prstov je imel usta. Majhna mesnata usta. Vsa usta so žlobudrala. Hotel je zarjuti od groze, a ni našel dovolj moči. Z odprtimi usti, iz katerih se je pocedila slina, je zijal v lastne prste, kot da so pošasti. Kar so dejansko bili.
“Prasec! Zadnjič si me porinil v nos! Samo enkrat še, pa te bom šausnil v nosnico!”
“Misliš, da nam je prijetno, ko se praskaš po tazadnji?”
“Kaj se toliko razburjate? A vam ni bilo krasno, ko je otipaval tisto gospodično?”
“Bodi raje tiho! Ti jih še nisi dobil s kladivom po buči!”
“Nas je bilo zadnjič prekleto strah in sram! Ne samo, da smo se morali tiščati k čebuli, z nožem je mahal mimo naših vratov kot pobesneli mesar!”
“Vsi lahko kar nehate! Mene je zadnjič porinil v pasji kakec!”
Možakar se je onesvestil.
Počasi je odprl oči. Ležal je povprek čez posteljo, noge so mu visele na eno stran, glava na drugo. Tišina. S težavo se je skobacal v sedeči položaj. Še zmeraj tišina. Med vstajanjem je skrivoma pogledal prste na rokah. Zgledali so normalno.
Rignil je. Tišina. Odsotno se je popraskal po ta zadnji, si povrtal po nosu in si šel pripraviti zajtrk – jajca na praženi čebuli.
*
Prsti … eden izmed najbolj fascinantnih delov telesa. Lahko so orodje, lahko so orožje, lahko so (pri)grizek, sploh če grizete nohte, lahko so pisalo in lahko so antene (če ste naravnani na signale iz vesolja). Z njimi lahko božamo, špikamo, štohamo, ščipamo, pičimo, zapolnimo, zamašimo, odmašimo, preizkusimo, potipamo, pretlačimo in popravimo. Lahko so dolgi, tanki, debeli, kratki, široki, ozki, krhki, jekleni, grčavi, obtolčeni, zguljeni, obrabljeni, ukrivljeni, polomljeni. Z njimi lahko informiramo, obtožimo, živciramo, pomirjamo in igramo.
Kaj bi le povedali, če bi lahko govorili? Kje vse so bili, kaj vse so počeli … Mogoče je boljše, da ne govorijo 😆
