Pffff!!! Pffffff!!! Opravičujem se za tak začetek, vendar sem morala spihati prah z bloga. Recimo, da je moja sila trenutno usmerjena v finiširanje nečesa, kar bi že lahko bilo (beri: moralo biti) končano, zato se je na blogu nabral prah. Ker pa je notranja napetost postala prevelika in ker nočem postati naslov v rumenem tisku “Razneslo jo je zaradi nebloganja”, pišem te vrstice, pa če potem takoj umrem.
Lukenj je več vrst, to menda že veste. Ene nastanejo v zobeh, druge so v glavi, tretje v zemlji, četrte v vesolju, pete ahm… ja. 😀 Zaman nevidno strižete z ušesi, ne mislim se (besedno) ubadati ne s prostitucijo in ne s piercingom. Trenutno me zanimajo le luknje v zemljo/zemlji.
Priložnost, ki jo nekateri imenujejo prvomajski prazniki, je nanesla, da sva z g. Očetom organizirala dvodnevni motoristični izlet, ki NAJ bi zajemal obisk rudnika soli v mestecu Hallein blizu Salzburga (Avstrija, država, ki nima kengurujev), nočitev bogsigavedi kje in nadaljnje celodnevno potepanje po Tirolski.
Tole se je dogajalo v resnici.
Najprej sta dan pred odhodom odpovedala preostala dva motoristična kameratla. Ker so vremenarji halucinirali o sončnem vremenu, sva se z g. Očetom odločila, da se ne dava! Izlet NE odpade. V petek ob 6.00 zjutraj je bil predviden odhod. Iz neznanega razloga, ki bi ga lahko definirali tudi kot oblačno nebo, sva ugotovila, da je pozno jutro modrejše od zgodnjega jutra. Ob 9.00 zjutraj sva se ob bojnem kriku “Sreča je naklonjena pogumnim!” in v popolni bojni opremi zavihtela na jeklenega vranca, ki sliši na ime “V-Strom”.
“Brez GPS-a nikamor” je bil najin moto ob odhodu, ki se je kmalu za Grazom spremenil v “WTF?! Zakaj naju vleče na avtocesto, če ima to opcijo izklopljeno!?“. Do Graza sva se lepo peljala po stranskih cesticah, nakar se je draga napravica začela obnašati v stilu “GPS gone wild“. Peljala sva se po deset kilometrskem predoru mimo Graza, kar je bilo še ok. Ko pa sva prišla iz tunela, je tako svinjsko pihalo, da naju je dobesedno prestavljalo po celem pasu. Verjetno mi ni treba poudarjati, da to NI najprijetnejša izkušnja, da me je bilo malce (?!) strah in da sem dobila dozo adrenalina, ki bi zadostovala za celo letalo sladkornih bolnikov. Plus posadko.
Po dramatičnem premetavanju po avtocesti sva sklenila, da bo vseeno bolje, če se skidava z nje in nadaljujeva po navadni cesti, ki je bolj ovinkasta in zanimivejša. Kmalu so se okoli naju pokazali vršaci s prhljajem. Okej, okej, ni bil prhljaj, bil je sneg in temu primerna je bila temperatura v dolinah in kotlinah, po katerih sva se vozakala. Večurna vožnja z motorjem pri 10°C nedvomno nakazuje na prisotnost določene stopnje mazohizma. Kaj češ, taki pač smo. 😀
GPSijada je dosegla vrhunec, ko naju je ta čudežna naprava (ne čisto po njeni krivdi) odvlekla do vhoda v prastari opuščeni rudnik. Steza do tja se je iz metra v meter ožala in na koncu se je prelevila v gozdno kozjo stezo, po kateri je sopihala pohodnica in čudno pogledala, ko sva se z g. Očetom začela na ves glas režat kot dva pahjena motorista. Pridružila se je krohotu (čeprav sumim, da ne iz istih razlogov) in odsopihala naprej, midva pa po vrtoglavi stezici nazaj proti centru mesteca. Itak da sva eno križiščice prehitro zavila, ej, ampak bilo je hecno. No, v bistvu je še vedno hecno. 😀
Kakorkoližepač, v drugem poskusu sva prispela do rudnika in za škratjo kocino ujela predzadnjo turo. Blagajničarka je bila videti kot pobegla Frankensteinova nevesta — resnično me čudi, kakšne količine pudra so nekatere ženske sposobne spraviti nase, ne da bi dobile heksnšus — a je bila vsaj prijazna. Presenečenj še ni bilo konca. Pred vhodom v rudnik se moraš namreč (pre)obleči v bele dvodelne pajace. Zakaj? Da ne bi po vseh dogodivščinah v rudniku kdo iz njega prišel razcotan ali celo nag. Hehe, bila bi pa štorija vredna vnukov. 😀 Pohvaliti je potrebno pajaco-roberja (garderober, ki daje bele pajace), ki je z enim preletom očesa uganil velikost pajacev, ki sva jih z g. Očetom navlekla preko motorističnih hlač. Glejte, ne dam 10 točk od 10, ker so mi bile hlačnice prekratke za 10 cm, g. Očetu pa rokavi preveliki za 15 … a kljub temu si zasluži oceno 9,5.
Spookica ne Sparkica 😛
Dogodivščin v rudniku soli ne bom podrobno opisovala, ker jih je veliko bolje doživeti in NE, nočem vam pokvariti veselja. Prišepnila bom le, da je v luknji jezero, da imajo dve super drči (poleg stopnic) in ja, Avstrijci vsekakor znajo proda(ja)ti luknjo v zemlji. 😀
Nato pa nazaj po 120 stopnicah v motorističnih hlačah, da sem se še lahko enkrat peljala! 😀
Iz rudnika smo se privlakovili (kar uganite, kaj bi to lahko pomenilo) malo pred šesto zvečer. Z g. Očetom sva vklopila najina možganostroja, sklicala dvoosebni krizni štab s kromosomoma X in Y — dejansko sva imela pred motorjem kratko diskusijo “Kaj pa zdaj?”. Absolutno in nujno obvezno je bilo treba najprej iti na sladoled v center mesteca! Med vijuganjem po hudo ozkih mestnih uličicah do opuščenega vhoda v rudnik sem namreč ugledala starejši par, ki je lizal božansko izgledajoč sladoled (vsak svojega, seveda), zatem sem zagledala še dve nuni, kar je bilo definitivno jasno znamenje — sladoled al pa poguba! 😆
Locirala sva rajski vrt in jabolko prekletstva, pardon, slaščičarno in nemarno dober sladoled, ga vrgla vase in se odločila, da bova prišparala denar za prenočišče in jo mahnila domov. Štiri urice ali pet, pa sva doma. Tej ideji je botrovala prej omenjena temperatura med bregačami, ki naju že na poti do rudnika ni preveč zagrela za dvodnevno pohajkovanje. Zavihtela sva se na vranca in vsi trije smo zarezgetali “Hej, ho, domov!”.
Če si sposodim biblijsko prispodobo, bi rekla, da se je od tu naprej pričel križev pot. Do Liezena je bilo krasno, naredila sem kar nekaj posnetkov z motorja, nakar naju je zmotila žlahtna črnina neba naravnost pred nama. Med prvimi kapljami sva oblekla dežni obleki (ja, tudi to obstaja). Potem se je uscalo, zarjul je tornado, nekomu gori je pregorela električna napeljava, ker se je stemnilo kot v rogu in zgleda, da mu je cviknilo še kak dodaten kabel, ker je okoli naju sekalo in cvrčalo, bliskalo in grmelo, treskalo in razbijalo.
Če naju je že na poti gor premetavalo po cesti, naju je zdaj še dvakrat bolj, poleg tega se ni več nič videlo zaradi ulivanja, za bonus pa se nisva imela kje ustavit, ker sva bila na cesti rezervirani za motorna vozila. Kaj si nor! Ni me bilo strah … bila sem v totalnem stanju strahospoštovanja do matere narave. Ne pretiravam, če rečem, da sem na novo iznašla očenašenje: iz globočin otroštva sem spraskala vse ostanke molitvic, kar sem se jih spomnila in jih združila v nekaj takega:
“Oče-naš, ki si tam zgoraj,
o daj, da neha tako frdamano pihat,
vem, da zahtevam dosti, ampak, daj,
potrudi se malo, saj ne zahtevam,
da ustaviš vojno al kaj takega,
prosim strezni odgovornega za
vremenske razmere, ker je nasekan ko aksa!
Oče-naš, ki si v nebesih (oz. kjerkoli že si),
če še pa neha deževat, si absolutni car na vse veke vekov …
amen!”
Ne boste verjeli. Čez grozljivih 20 minut je nehalo pihat. Čez nadaljnjih malo manj grozljivih 10 minut je nehalo deževat. Lahko, da je moje novo očenašenje rodilo sadove, lahko pa da je vse le posledica tega, da sva zavila na avtocesto, ker se je bilo lažje peljati po njej. Go figure. Nauk zgodbe? Mater je človek v sili kreativen. 😀 Ha! Kam gremo naslednjič? 😆
Nekaj fotkic … Šele doma sem ugotovila, da je bil na objektivu gromozanski flek – prava sestavljanka prstnih odtisov, mater jamski škrati, najraje bi vas po nagi riti! Vendar vas ne bom, ker vem, da bi to radi!!! 😀
