Enkrat nekaj let nazaj (definitivno po letu 2000) nam je nek profesor razlagal, da imajo Eskimi vsaj sto različnih besed za sneg. Verjela sem. Danes pa preberem v knjigi iz leta 1994, da je bila vse skupaj ena velika nesrečna potegavščina oziroma zgodba, kako iz muhe nastane motorni zmaj doubledecker z ročno poslikavo in krmiljenjem s strani samega (že mrtvega) Rdečega Barona. Butasto do amena.
Začelo se je s Frančkom Boasom, ki je malce nerodno povedal, da Eskimi ne opisujejo npr. snega na tleh (žlumfrca?), padajočega snega, pršiča in snežnega zameta z besedami, ki bi izhajale iz istega besednega korena, npr. sneg, kot je to v angleščini. Potem se je našel bumbar, kasneje celo zelo pomemben bumbar, g. Whorf, ki je stvar zapisal malce po svoje, češ, da si Eskimi ne znajo niti zamisliti, da bi uporabljali eno samo besedo za vse vrste snega, za hec si je izmislil še tri nove besede. In potem se je začelo … citiranje, ponatisi, citiranje … končalo se je pri 400 besedah, ki bi jih naj Eskimi uporabljali za sneg. Svašta. 😆 Na tole nategavščino je med drugimi opozorila že Laura Martin daljnega 1986, kasneje (1991) je več prahu dvignil G.K. Pullum, ki je vsem povedal svoje, le na mojega profesorja je zgleda pozabil. 😆
Zdaj veste: če vam hoče kdo prodati eskimske snežne bučke, mu podelite medaljo generala generalizacije in ga preusmerite na ta blog.
Porkaduš pa taki generali. Rdeči Baron, hvala za demonstracijo, lahko greš nazaj počivati.
