Objavi sem hotela dati preprost naslov Župa, vendar je bil čisto premalo bombastičen glede na vse napovedi. Bombastičnemu in skrivnostnemu naslovu navkljub bo objava hudo kratka.
Priprava: preprosta. Mlačna voda, vsuj prah instant juhe, mešaj, pristavi na ogenj, mešaj da zavre, jej.
Dodatki: smetana, bazilika.
Rezultat testiranja: juha ni bila nič posebnega, niti ne hudo dobra, niti ne gnusno slaba. Preostala paklca nesem frizerki nazaj. 🙂
Danes je dan, ko bi najraje bila žleht. Zganjala bi hudobijo, delila nesramne opazke in vsako stvar zabelila s sarkazmom. Pa ne bom, ker me čaka še pomemben opravek: kuhanje paradižnikove juhe za večerjo.
Lahko bi sicer razmislila tudi o nekaterih komentarjih, ki sem jih danes dobila v stilu “si pozabila vzeti zdravila”, “na katerih drogah si”, “kaj kadiš”. Mah, ne bom, škoda časa 🙂 Če ljudje ne razumejo šale, njihov problem, ne moj. Jemanje vsega dobesedno škodi zdravju.
Malo se hudujem, ker je bilo rečeno, da bom ta teden (še vedno je isti teden) dobila dva nova ljubimca: novo računalo in novega fotiča. Seveda še nimam ne enega ne drugega. Najbolj me jezi tole s fotoaparatom, ker čakam nanj že mesec dni. Če ga ne dobim v dveh dneh (jutri ali pojutrišnjem), bom preklicala naročilo in naredila galamasto slabo reklamo za ponudnika. Ker … ne grem se več igric “najprej dajmo ven hudo reklamo in oh-in-sploh-ponudbo, šele potem pa naročimo stvar in bomo videli, koliko ljudi lahko nategnemo“. Takole nategovanje ni niti malo prijetno, a-a.
V sredo grem namreč službeno na Irsko, v Dublin, kar pa ne pomeni, da ne bo časa za fotoseanse s simpatičnimi pegastimi irskimi škrati, ki čuvajo peneze pod mavrico. A slišim slučajno: “Kaj peniš, saj imaš stari fotoaparat!”
Na mojo žalost me je stari fotič že v Luksemburgu pustil na cedilu in javlja napako, ko je najmanj treba.
V četrtek sem se uspela še prehladiti ali nalesti neke brezvezne gripe, za bonus sem dobila vročinski herpes, zmanjkalo mi je fantastične kreme Sikapur, ki bi opravila z vročinskim zlobcem na mah, zunaj se je vsul sneg, kot da smo ga naročili na razprodaji … v glavnem, izpolnjeni so vsi pogoji, da bi naščuvala žlehtnobo na vse, kar se premika ali pa se dela, da se premika.
Ne bom. Ne, ne bom. Žlehtnobo sem pravkar poslala na pašo, daleč stran od civilizacije. Včeraj se je namreč zgodil čudež, upam na še enega in morda še enega, vendar ne drznem podrobneje razpredati o njih. 😛
Bomo videli, je rekel slepi gluhemu.
Do večernega eksperimenta s paradižnikovo juho vam kličem …
Poslušam. In poslušam. In poslušam …
Vmes odbluzim, odblodim, rešim pet diferencialnih enačb, zavijem in odvijem štiri krivuljne integrale, preprogramiram lastno bit, izpilim načrte za prevzem svetovnega vodstva in preštejem dlake na virtualni bolhi.
Vrnem se v Prisebnost in uspem reči le besedico, v najboljšem primeru dve, nakar se lahko vrnem k poslušanju. Prostovoljna prisila ali kako bi lahko rekli temu.
Ponavljanje enih in istih besed, stavkov, pomenov, konceptov me ubija, uspava in do neke mere jezi. Rada prisluhnem in poslušam, a ne maram blencanja, brenčanja in bluzenja na suho. Preveč sem še vljudna, da bi žlobudralu povedala o omejeni kapaciteti slušnih kanalov in kapacitivnosti zanimanja. Raje poklopim ušesa, izklopim zvok in opazujem obrazno mimiko.
Bleblete, blebete, blebete, blebete. Blebete, blebete, blebete.
Kaj že delam tule? Zakaj te že poslušam?
*
V prepričanju, da je humor gonilo vesolja, prenesem marsikaj, še posebej na svoj račun. Pride pa dan, ko sem posebej občutljiva. Takrat je zaloga razumevanja in vsesplošnega prenašanja nevarno zmanjšana. Ne vem, zakaj me ravno v takih dneh žlobudrala enostavno ignorirajo, ko rečem: “Zdaj pa dovolj. Tole mi ni več smešno. Danes mi ni do takih hecov.”
Da bi žlobudrala nehala? Ah ne, šele takrat dobijo zalet in množico prebliskov, marsikdaj z namenom prizadeti, užaliti, raztrgati, pohoditi. Naj bo to v službi, doma ali kjerkoli.
Seveda se razpizdim. Seveda se zderem. Seveda eksplodiram. In vedno bom.
Kaj se zgodi potem? Potem so žlobudrala navkljub predhodnemu opozorilu prizadeta in užaljena, s povešenim nosom rečejo: “Joj, kako si tečna.” Tečna? Tečna?! Tečna!?! Fak of. Kar žvečiš, pogoltni, pa naj bo to žvaka ali gumiškorenj 😛
Od zdaj naprej, žlobudralo, boš dalo glavo na tnalo! Hehe, jaz pa slušalke na ušesa. 😛