Lej jo, prehiteva po desni

Zlobina objava me je spomnila, da bo počasi potrebno narediti temeljito inventuro tega leta in mogoče skihati nekaj ciljev za prihodnost. Ne bom počasi, ampak kar zdaj — prehitevam po desni. Nekdo mi je namreč rekel, da je dobro imeti cilje. Mogoče je bilo celo več nekdojev. Kdo bi vedel.

2008 je bilo … predvsem pestro. Bila je Avstralija in preblisk, česa v življenju ne želim. Bilo je nekaj smrti in nekaj rojstev. Modul za anger management (saj bi napisala nadzor jeze, pa mi ni) se je dobesedno znucal, modul za moodswinganje je tudi pregorel. Blog je zaživel, moje potrpljenje in večno prilagajanje pa zamrlo … z njima žal tudi erotično doživljanje vožnje z motorjem v vlogi sopotnice.

V službi sem se naučila potrpežljivosti, občasno držati jezik za zobmi (stil molči baba) in (po)skrbeti zase na 101 način.

Prekolesarila sem svoj prvi mali maraton, letos pade najdaljši. Poli klobasa je zakon! 😉 Spoznala sem tono in pol krasnih ljudi, nekaj jih še bom do konca leta. Pravzaprav kar naslednji vikend — Bložič, remember? Pestro, pestro.

Doživela sem pasje dni, pa tudi hidrantne dni: enkrat pač lulamo, drugič smo poscani. Jebatga. Jedla sem definitivno eno izmed najbolj zanimivih solat in to pred kratkim, recepta ne izdam, da me ne bi izvajalec zadrotal! 😀 Vzela sem si tudi pravico do uporabe eksplicitnih izrazov, ko mi bo zapasalo. Recimo zdaj. 3… 2… 1… o kakec, zdaj se pa nobenega ne spomnim! :mrgreen:

“Prisilili” so me v fejsbukanje, našla sem twittanje in odkrila, da se zelo dobro počutim v koorniku.  Podučili so me tudi, da “mariquita” v španščini zaznamuje geja. Zanimivo 🙂 Vame so vsadili zrno želje videti Južno Afriko, pocukati leva za rep in mu povedati šalo o matematiku. Matematik se znajde sredi savane, kjer ga pričaka lačen lev. Matematik se hitro spomni rešitve. Okoli sebe nariše krog, pokaže zunanjost kroga in reče: “Tole definiram kot zunanjost.” Če poznate kakšnega matematika, vam bo jasno, zakaj mi je ta šala smešna 😀 Levu pa tudi 😆

Sanjaštvo v stilu (sweet dreams / beautiful nightmare) do nadaljnjega opuščam, ker pusti preveč prask in pekoč občutek v očeh. Vseeno se pustim presenetiti, ko najdem … bemtiš, še vedno ne vem, kam sem založila Bruca Willisa. Grrrrr.

Do konca leta sem dolžna še podelitev nagrad za BPB (budnost prinaša bonus) …

Dovolj blencanja, grem na cilje. Malo jih bom skategorizirala, da bo lažje delat kl(j)ukice 😀

Osebnostno-razvojno-mobilni (ne nujno v tem vrstnem redu):

  • Zagovorit doktorat (za začetek, dalje pa po pameti)
  • Kupiti avto (pogoj: vanj spravim sebe, rukzak in kolo + 1 osebo + žival)
  • Vsaj tri osebe poslati v 3pm, vse tri, ki jih imam v mislih, si to več kot zaslužijo (gre za osebe @ work, da ne bo pomote)
  • Vsekati tattoo na svojo majhnost (recimo tasmansko vragico?)
  • Nabaviti lasten brrrm brrrm za polaganje ovinkov in to ne šminkerskega čoperčka!

Tekaški:

  • Udeležba na maratonu, tapravem, 42 km

Piciklistični:

  • Vzpon na Vršič
  • Vzpon na Mangart
  • Vzpon na Grossglockner

Ferrato-plezalni:

  • Pridrajsati na vrh (vsaj) enega tri tisočaka, če treba z zobmi

Ljubezenski:

  • Vedno se pustim presenetit.  😆

Recap: premagovanje lastnih meja.

Ne sprašujte me glede dece in/ali ustvarjanje družine … Bo, ko bo in če najdem Bruca Willisa, da bo skrbel za mojo varianto Die Hard življenja 😉 Sploh pa moram ostati zgledna članica DNSR 😆

Tačas … aloha hawaii waikiki 😆

P.S.: Seznam se seveda lahko mirne duše vmes dopolnjuje, spreminja in prilagaja morebitnim kandidatom za v avto 😉 Tokrat vozim jaz. Sem gledala formulo.

Nič slovarčka. Ne da se mi, kljub temu, da nisem mogla spati.

Pohani brambrli in svetleči lasje

Ponedeljkova kosila običajno ne bi smela biti problematična, ker se skoraj zmeraj najdejo ostanki od nedelje, če le ni v familiji samih Petrov Klepcev. Seveda obstajajo izjeme, ki jim nikoli nič ne ostane od kosila in niso Petri Klepci. 😉 Ampak te izjeme mene in posledično vas ta trenutek ne zanimajo, a ne da? 😀

Ob redkih ponedeljkih, ko smo že v nedeljo preveč pridno vadili Klepanje po krožnikih, se je vsaj ob prihodu domov, če ne že prej, pojavilo vprašanje: “Kaj bomo pa danes jedli?”
Jebatga, sem pač (bila) vedno lačno bitje 😀

Če sem preveč vneto ponavljala to vprašanje, sem dobila odgovor: “Nič in olje gor.
Če sem še kar naprej vztrajala, sem dobila: “Pohane brambrle.
Če sem še kar trmarila, sem lahko šla brambrle celo iskat. 😆

Vas že vidim … zavijate z očmi, sločite obrvi, se praskate po glavi (fantje, zgornji!) in z rokami odganjate oblačke “WTF?”, “Ha?” 😆
Odziv na pohane brambrle

Meni je jasno, da vam ni nič jasno 😀 Če bi vam bilo takoj v prvo, bi bili najbrž na napačnem blogu. 😛

Brambrli so (bojda) ene zanimive ž’vali. Naj bi bili bele barve in prave beljakovinske bombe. Včasih se jih je dalo najti pri izkopavanju krompirja, zdaj pa ali so že vse pojedli (hehe), ali pa so se naveličali zemeljske kemoterapije.  😛

Pojma nimam, kako sem jim drugače reče. Niso bibe in niso žužki. Pa tudi jedli jih nismo nikdar. Menda ni kdo izmed vas resno pomislil na to možnost?! 😆

Če v bližnji prihodnosti srečam kakšnega brambrla, ga bom z veseljem pofotkala. Do takrat pa spustite svojo domišljijo na pašo 😀 Samo ne v krompir, če nočete prestrašiti vseh skritih brambrlov. 😆

Kaj imajo z vsem skupaj svetleči lasje? Lepi so 😀 Mogoče zaradi brambrlovskih beljakovin. 😆

Bljak.